POPEYE

Epopeye 2

Komuna, 2000

Ob avtohtoni ameriški sceni, ki jo hranijo velike investicije glasbene industrije, so vsevprek globusa nastale avtohtone rap scene, ki jih zlahka prepoznavamo kot raperske, a obenem tudi kot specifično lokalne. To velja tudi za druge popularnoglasbene prakse, a je treba obenem priznati, da gre pri rocku bolj za prepoznavanje lokalnosti po jeziku, ne toliko po glasbenem predrugačenju osnovnih žanrskih obrazcev. Lokalne rap muzike pa so lokalne tudi glasbeno, saj producentski pobje neredko vzorčijo avtohtono glasbeno dediščino, pa tudi pevci z metaforami in referencami eksplicitno izražajo pripadnost lokalnemu kulturnemu okolju. V zadnjih nekaj letih smo tako lahko priča totalnemu nemškemu bumu hip hopa – na nemškem hip hop festivalu v Chemnitzu, kjer so tri dni nastopali izključno nemški izvajalci, je bilo več kot 70.000 ljudi; francoski hip hop je tako ali tako že nekajletna stalnica, stvari pa se s hudimi pospeški razvijajo tudi v naši okolici, najmočneje in v največjem obsegu na Hrvaškem, tudi pri nas brbota z dvema rap ploščama v dveh mesecih, iz Juge pa se je do naših ušes uspelo prebiti le najmočnejšemu govorniku – Popaju.

Ko ga je Rolando iz Vinilmanije pred časom korajžno peljal na slovensko turnejo, se je »krupni momak« dodobra usedel v naša ušesa in srca, predvsem s komadoma Karantin in zafrkljivo interpretacijo Balaševičeve Oprosti mi Katrin. V vmesnem času je Popeye opustil voodoo pristavek k imenu, drugo ploščo pa je kontinuitetno naslovil z Epopeye 2. Pa gre res le za drugi del njegovega prvenca? Besedno da, glasbeno pa ne povsem. Popaye še vedno nadvse duhovito preobrača imena popkulturnih ikon in jih postavlja v nove kontekste. Scottieja Pippna tako razdeli v dve osebi – Skot i Pipen –, naslov hita U2 pa predela v Bora Still Haven't Found, Bora Looking For. Ob tem pa se dotakne še nogometašev Darka Pančeva in Denisa Bergkampa, pa Luckyja Luka, Marilyna Mansona, Malega Bude, Pearl Jamov, Rockyja, Terminatorja in še cele vrste tujih in domačih znanih imen. Popeye še vedno opazuje resničnost, ki ga obdaja, pri tem pa le poredko zapade v grenkobo, iz njegovih verzov bolj veje cinična vzvišenost nad pizdarijami, ki so se dogajale, ko so nastajale druge »epopeye«.

Največja razlika med obema Popajevima ploščama je v zvoku, ki je zdaj predvsem po zaslugi funkovskega aranžiranja prijetnejši in manj zatežen. Bas lepo poje, melodični vzorci so simpatično lepljivi, vse to je prisililo Popaja v spremembo registra rapanja, ki je zdaj bolj umirjeno, glas pa – razen na nekaterih mestih - ni več kričavo stisnjen, je pa še vedno prepoznavno popajevsko-eminemovski. Še ena sprememba je: Popaju se ob bok postavljajo tudi nove rapajoče sile – tudi ženske! -, to daje plošči še dodaten čar. Največja odlika Epopey 2 so – tako kot na enki – Popajeva res zabavna in inteligentna besedila, zato se splača potruditi, da pridete do nje, čeprav je v slovenskih prodajalnah za zdaj še ni. Ne bo vam žal!

napo.lee.tano