PAPA ROACH

Infest

Dreamworks Records/Multimedia, 2000

Človeška pamet ima vse krajši spomin! V nenehnem teku za inovacijami, ki jih podpihuje medijski korporativni globalizem, dobiš občutek, da je včerajšnji koncert že pozabljena preteklost brez vrednosti. Resda ga ne moreš ponoviti, lahko pa ga podoživiš, vendar ne tako, kot že tolikokrat ponovljeni koncertni posnetek Rage Against The Machine. Vendar kaj, ko se je tudi nekdaj vneti ljubitelj Nirvane hitro naveličal varovancev, saj jih je tolikokrat zavohal, da še vonja ni prepoznal. In ko nas skoraj deset let kasneje na isti način lovijo takšni in drugačni mladci z eno in isto ekranizirano skladbo, se sploh ne posvetimo več njihovi avri, ampak podležemo udarcu, ki tolče iz šibkih TV zvočnikov (ali pa tudi ne, na vso srečo). Eni takšnih so tudi Papa Roach, ki ponavljajo stare fraze mladostniškega upora in sploh ne spodbudijo upora, še manj pa upor brez razloga - gre bolj za napihovanje mišic in kazanje napudranih obrazov. Tudi to ne pomaga prikriti monotonega ponavljanja fraz, ki so jih pobrali vsaj pri Faith No More, če ne še pri kom, da bi se čimbolj izognili vložkom metal(i)ke. Kakšen smisel ima s tem bombardirati pod zastavo inovativne, sveže in močne glasbe? Ko bi vsaj njihovi pristaši manj gledali zaslon in večkrat pritisnili na tipko play, bi bilo že bolje, če že nočejo zakorakati in poseči tudi po nekaj let zaprašenem ploščku, ki bi jih postavil na realna tla. Že res, da se oglašam kot kakšen ostarel snob, vendar napihovati še en balon med že tolikimi, ki se bodo slej kot prej eden za drugim razpočili, nima smisla. Bum!

BIGor