RANCID

Rancid

Hellcat records/Statera, 2000

Tudi za Rancid je nastopil trenutek, da podnaslovijo album kar z imenom. Medtem ko večina bendov to naredi že s prvencem, so redki, ki to potezo naredijo s tretjim, četrtim, petim albumom. Gre za posredno opozorilo, da imamo v rokah album, s katerim so Rancid več kot zadovoljni, pravzaprav cilj zaželene vožnje. Z njim je ta kvartet zaokrožil dosedanjo pot in v celoti zaobjel prepoznavnost, ki se od samih začetkov giblje na relaciji clashevsko-strummerovske spevnosti in hude, deroče punkovske nabritosti. Rancid niso podlegli stranskim medijsko trendovskim vplivom. Trdo punkovsko ozadje jih ne umešča med primerke, ki bi jih z lahkoto vtaknili v isti koš z Offspring, Green Day in drugimi gobami po dežju. Nasprotno, so tista levica, ki ohranja neposrednost in pouličnost ter s pravovernim punkovskim izbruhom ohranja rockovsko kontinuiteto. Že zopet se bo našel kdo, ki bo iskal iglo v koruzi in vzvišeno ugotavljal, da gre za arhaično, v rani mladosti že tolikokrat slišano (z)godbo (bog mu pomagaj!), pri tem pa se ne bo predal karakterju Rancid, ampak bo zahteval nekaj novejšega, sodobnejšega - sic!. Niti za trenutek posladkani nas vozijo s prepoznavno karmo, s katero se ne prilagajajo trenutnim muham utečenih pravil glasbene produkcije, ampak zaokroženi do skrajne prepoznavnosti ohranjajo punkovsko odprtost stranskim vplivom, s katerimi samo bogatijo izraznost in onemogočijo kopijo s xeroxom ali scanerjem.

BIGor