RODRIGO

La mano de Dios – Homenaje a Diego Maradona

BMG Ariola Argentina, 2000

V argentinskem mestu Cordoba, ki leži pod Andi in je od prestolnice Buenos Airesa oddaljeno okoli 800 kilometrov, prevladuje popolnoma drugačna glasba od tiste, ki jo sicer najpogosteje povezujemo z Argentino. V Cordobi so ritmi precej živahnejši od znamenitega nostalgičnega tanga. S tangom običajno enačimo tipično glasbo Argentine, čeprav gre v bistvu za kulturo, ki prevladuje le v Buenos Airesu in urugvajskem Montevideu. Res pa je, da v argentinski prestolnici živi 15 milijonov ljudi, to je skoraj polovica vseh v državi.

V Cordobi je glasba bolj podobna karibski. Gre za znamenite »cuartete«, tamkajšnje značilne orkestre, ki so se rodili leta 1943, ko je na radiu LV3 prvič nastopil Cuarteto Caracteristico Leo. Ta glasba je nastala pod vplivi folklore, ki so jo s seboj prinesli italijanski in španski priseljenci, osnove ima v plesih pasadoble in tarantela. Cuarteti so še danes tipična ruralna glasba. Kot pove že ime, so bile nekoč to zasedbe štirih glasbenikov (klavir, harmonika, kontrabas in violina), kasneje pa so se skupine razširile, zato danes že govorimo o orkestrih.

Eno največjih imen s tega področja je pred kratkim umrli pevec Rodrigo. Življenje je izgubil v avtomobilski nesreči malo po tem, ko je v Argentino prišel z obiska pri slavnem Diegu Maradoni, ki se trenutno na Kubi zdravi odvisnosti od kokaina; Rodrigova zadnja plošča je posvečena ravno tej argentinski nogometni legendi. Ko je Rodrigo umrl, je tudi več njegovih zvestih poslušalcev storilo samomor, o njegovi popularnosti pa govori podatek, da je v Buenos Airesu nastopal po deset dni zapored in polnil tamkajšnje največje dvorane. V Cordobi se še danes radi hvalijo s tem, da je ravno Rodrigo prebivalce prestolnice pripravil do tega, da so z njim v en glas peli »sem iz Cordobe«.

Cuarteti so višek popularnosti doživeli v začetku sedemdesetih let, potem pa je leta 1976 zanje prišlo mračno obdobje. Vojaška hunta, ki je tega leta izvedla državni udar in prevzela oblast, je to glasbo prepovedala, tako kot tudi rock and roll in folkloro. Generali so se seveda bali vpliva popularnih glasbenikov. Po koncu diktature so ti ritmi znova oživeli.

Rodrigova zadnja zgoščenka La mano de Dios – Homenaje a Diego Maradona (Božja roka - Poklon Diegu Maradoni) je udarna plošča, na kateri je mogoče prepoznati ritme kolumbijske cumbie, ki so jih Argentinci začinili s svojimi posebnostmi. Na takih ploščah običajno razen vroče glasbe ni drugih podatkov. Rodrigova slika se sicer pojavlja na vsaki strani in tudi na zgoščenki, niti slučajno pa ni navedeno, kdo mu je pomagal pri snemanju, in še manj, kje je potekalo. Ker gre večinoma za žive posnetke, lahko samo ugibamo, da so na njej pač zbrali njegove trenutno najbolj uspešne skladbe. Seveda ni treba posebej poudarjati, da je postala plošča po pevčevi smrti ena najbolje prodajanih zgoščenk v Argentini.

Neka popolnoma druga slika argentinske glasbe torej. Takšna, kakršno bi prej pričakovali na kakšnem karibskem otoku, niti slučajno pa ne v mestu pod visokimi Andi.

Marko Jenšterle