Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Janez Golič

DAVID SYLVIAN

Everything And Nothing

Virgin, 2000

S preglednimi zbirkami je običajno križ. Težavico najelegantneje rešujejo kompilacijske plošče tipa ‘best of’ ali ‘singles’, a to ni in ne more biti celovit prerez skozi ustvarjanje kreativnega glasbenika. David Sylvian zagotovo ne sodi med tiste, ki bi si naredili ime z nizanjem pop uspešnic. Njegovi nagibi so globoko artistični, pesmi prave male mojstrovine ob pomoči vrhunskih glasbenikov, ki so se morali vsi po vrsti izkazati z lastnimi stvaritvami.

Dvojna pregledna zbirka Everything And Nothing že z naslovom opravičuje ‘nemoč’ celovite predstavitve, ponuja karseda veliko, a nikakor ne zmore zajeti vsega. Sylvian je na njej zbral večinoma vokalne pesmi, tiste s samostojnih albumov celo v manjšini, raje je ponudil manj znane v številnih sodelovanjih in segel nazaj v čas prve zasedbe Japan. Drznil si je reinterpretirati dve pesmi iz njihovega repertoarja, torej jih je z novo spremljevalno zasedbo popravil, nasnel godala, spremljevalne glasove, vpletel kitarsko lebdenje ... Zvenijo, kot da bi jih napisal in posnel danes. Podobno se je lotil še nekaj kasnejših pesmi, objavljenih in tistih, ki so mu obležale na trakovih. Za celovit vtis ob poslušanju zbirke v enem kosu se je izognil ‘klasičnemu’ remiksu, zavezan ostaja izenačenim prispevkom spremljevalnih glasbenikov, ki z aranžmaji v stalnem gibanju izvrstno podpirajo njegov natančen, do zadnje podrobnosti nadzorovan glas. Taka stoičnost lahko nestrpnega poslušalca kmalu zdolgočasi, glasba nima običajnih naraščajočih in sprostitvenih trenutkov v prehodu iz kitice v refren, niti ne drugih zunanjih dinamičnih zasukov. Je ponotranjena, skoraj poduhovljena, zadnja leta še bolj, ko se je Sylvian predal družinskemu življenju nekje na podeželju Minneapolisa.

Z Everything And Nothing bo zadovoljil vse. Predvsem tiste, ki obupno zbirajo njegove prispevke, posejane po ploščah Ryuichija Sakamota, Roberta Frippa, Micka Karna, italijanskega dua Nicola Alesini in Pier Luigi Andreoni. Ni pozabil niti na Rain Tree Crow, skupino, ki so jo sestavljali kar originalni člani Japan in leta 1991 posneli album in se spet razšli. Pritaknil je še neobjavljeno gradivo s sessiona za Dead Bees On A Cake in svoj izbor najboljšega z rednih samostojnih plošč. Tako kot je natančen in dosleden v glasbi, se je lotil tudi sestavljanja pregledne kompilacije. Pravi zgled za prihodnje poskuse retrospektiv ...

Janez Golič