URI CAINE ENSEMBLE, LA GAIA SCIENZA

Love Fuge – Robert Schumann

Winter & Winter/Intek, 2000

Uri Caine po ljubljanskem koncertu, ko je na začetku evropske turneje sicer dokaj neuspešno izvedel alfo in omego pianistične godbe, Bachove Goldbergove variacije, nikakor ni neznan. Njegova odlična interpretacija brezčasnega Gustava Mahlerja, ki ga na ljubljansko meglo veže leto trpkih spominov, nam je izzvala vzdihe olajšanja v koncertni (Live in Toblach, WandW, 1999) in v studijski izvedbi (Primal Light, WandW, 1997). Po Wagnerju iz kavarne na beneškem Markovem trgu (Wagner a Venezia, WandW, 1997) se je Caine lotil tudi ob Chopinu najpomembnejšega romantičnega skladatelja Roberta Schumanna. Z ansamblom je 'cainovsko' predrugačil (po vrsti klasičnih projektov dobiva ta oznaka že kar uniformen in jasno razpoznaven pomen) Schumannove ljubezenske samospeve na besedilo Heinricha Heineja, Dichetrliebe, op. 48, Stefan S. Winter pa je na cedejko v razmikih vključil še vse štiri stavke Schumannovega klavirskega kvarteta, op. 47, v izvedbi kvarteta La Gaia Scienza, ki igra glasbo na avtentičnih, renesančno-baročnih glasbilih.

Pri sami izvedbeni moči La Gaia Scienza mi omejeno glasbeno vedenje ne pusti, da bi se zadržal predolgo, priznam pa, da prekinjanje samosvojega Cainovega videnja Schumannovih samospevov nikakor ni moteče in je ob nepredvidljivem cainovskem predrugačenju trden pristan, v katerega se zatečeš nabirati moči za skladbe Cainovega Ensembla. Ta je v izvedbi od vseh do sedaj znanih različic najbolj prikupen in poslušljiv, čeprav nekateri morda porečejo, da preveč »straight« in splošno dojemljiv. Morda za to krivimo Davida Gilmora, ki se je z električno kitaro pojavljal v mnogih dvomljivih zasedbah, a tudi v Decoding Society Ronalda Shannona Jacksona. Odlični pevec David Moss se žal pojavi le v treh kratkih vokalnih impromptujih, a ga nadvse suvereno nadomesti odlični Mark Ledford, na katerega bo ob pomanjkanju moških vokalistov potrebno biti silno pozoren. Manjšo vlogo imajo tri naratorke: Julie Patton, Shulamith Wechter Caine in Mariko Takashi. Ensemble sicer nima tako zvenečih imen, kot jih je Caine predstavljal z Mahlerjem, a je kos nalogi, da znane in mične samospeve predstavi na nov način, ki zrcali vso čilost zdajšnje mlade ameriške parajazzovske scene, od trdnega bluesovskega driva do hipnotično ponavljajočih se obrazcev, čutnosti barvitih japonskih glasov in zavidljivih vokalnih akrobacij Ledforda in Mossa, ki sta ob dokaj pejsažni, kulisni vlogi Gilmorjeve kitare ob Cainovem klavirju vsekakor mojstrovini zasedbe.

Ljubezenska Fuga Roberta Schumanna je cedejka, ki jo je moja mama z velikim zanimanjem in nato radostjo poslušala še in še. Na ljubljanskem koncertu Goldbergovih variacij je zadnji del koncerta prespala. To pove o tej cedejki marsikaj.

Rok Jurič