Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Jure Potokar

THE WALLFLOWERS

Breach

Interscope, 2000

Ko je leta 1996 izšla druga plošča skupine Wallflowers (ime je seveda pomenljivo, gre sicer za negnoj, v prenesenem pomenu pa označuje sramežljivca ali obstranca) z naslovom Bringing Down the Horse, je prav kmalu postala ena bolje prodajanih in omenjanih rockovskih plošč, precej ji je pomagalo dejstvo, da je avtor večine skladb in vodja skupine Jakob Dylan, sin znamenitega Boba. Vendar je treba pošteno priznati, da Jakob svojega rodu ni nikoli izrabljal za pospeševanje prodaje, ampak se je bolj zanašal na očitne glasbene in tekstovne kvalitete izdelkov. Prav tako je treba priznati, da se v ustvarjanju ni neposredno zgledoval pri očetu, ampak prej pri kakšnem prijatelju. Navadno se v tem kontekstu omenja Toma Pettyja in zasedbo Heartbreakers, to je morda še razumljiveje, če vemo, da je bil producent T-Bone Burnette, še en dober Pettyjev prijatelj.

Glasba skupine Wallflowers je torej tradicionalni ameriški rock in tako ostaja tudi na novi plošči Breach, za katero so fantje porabili skoraj štiri leta. Vendar ji je to gotovo samo koristilo. Ne glede na to, kaj si mislite o 'tradicionalnem ameriškem rocku', je treba priznati, da so pesmi Jakoba Dylana izdelane do zadnje podrobnosti. Tekstovno so izrazito introspektivne in bolj ali manj otožne, skoraj brez izjeme govorijo o avtorjevem odnosu do sveta in stvari, ki se mu dogajajo, vendar ostajajo na ravni, ki je skoraj univerzalna, zlasti generacijsko seveda, kajti iskanje prostora pod soncem je (včasih ne najbolj prijetna) nujnost vsakega razmišljajočega mladega človeka. Poleg tega so glasbeno dovolj spevne, da si jih je mogoče zapomniti. In to prav vse – od uvodne Letters from the Wasteland do enajste Birdcage, čeprav je treba priznati, da plošča počasi prodira v poslušalca in da se mu priljubi šele po nekaj poslušanjih. To je najbrž dobro, kajti tako je manj možnosti, da bi se je hitro naveličal.

Jure Potokar