THE YOUNG GODS

Second Nature

Intoxygene, 2000

»Hey supersonic / where have you been / all this time?« se s povzemanjem arhetipskih vzorcev rock’n’rolla sprašuje Franz Treichler v pesmi Supersonic. Vprašanje bi lahko naslovil kar nase, kajti o The Young Gods zadnjih pet let skoraj ni bilo slišati.

Daljšemu premoru so botrovale kadrovske spremembe ter selitev nazaj, iz metropolisa v domačo Švico. Tam so si postavili snemalni studio, kjer so lahko v miru in brez pritiska draginje snemalnih ur snovali podobo novega albuma. Obenem so si poiskali še novega založnika, majhno neodvisno založbo Intoxygene; vse skupaj zanje pomeni vrnitev v izhodišče, k pretresu lastnega položaja in želja. In kakor so se mladi bogovi v Ameriki približali rock’n’rollu, glasbeno in v prevzemanju mitologije, tako so se sedaj od njega oddaljili. Kitar je komaj za vzorec, posemplan rif pelje le v uvodno pesem Lucidogen, ki pomeni odmev še ‘starih’ The Young Gods, zatem se Franz in pomočnika spustijo globoko v psihedelično bleščico med ambientom in transom z močnim odmerkom eksperimenta. Neposredna energija zgodnjih plošč se je umaknila pazljivemu niansiranju zvoka, večinoma elektronska tkiva se prepletajo v neštetih kombinacijah in ustvarjajo bogato predlogo v stalnem gibanju, še za stopnjo bogatejšo kot na predhodni plošči Only Heaven. V tem morju zvokov Franz lebdi z zamaknjenim glasom, z visokim poetskim jezikom bolj šepeta kot poje. Stremljenja naslavlja vse višje, tja, kjer naj bi imeli ‘mladi bogovi’ svoje domovanje. Med ploščo izplava iz vode, napolnjen z ognjem, in išče tisto okno v nebu. Če je celotna zvočna slika zamegljena, so sporočila bolj vizualna, več pokažejo, kot povedo.

The Young Gods so se v velikem loku vrnili k evropski sodobnosti, k organskemu gibanju popačenih elektronskih izvorov na sledi Pan Sonic, Oval in Pole. Le da so njihove nastavke prevzeli kot nadgradnjo osnove lastnih pesmi, zdi se, da je tokrat zvočnost pred pesmijo kot tako. Izrazitost le-teh trpi, so prej recitali, ki se ne zmorejo uresničiti v veliko rock’n’roll pesem. Njihova druga narava zahteva drugačno percepcijo, odprto do ‘ozvočenih’ podob, ki jih z neskončno domišljijo riše Franz Treichler. Z nekaj pozornosti se vsak najde v njih.

Janez Golič