Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Danijel Mežan

DO MAKE SAY THINK/GALAX 54

Močvara, Zagreb, 22. 10. 2000

Take dogodivščine, kot so se meni in peščici 'okuženih' prijateljev pripetile na izletu v Zagreb, se ti res ne morejo zgoditi vsak dan v življenju. Imeti moraš prekleto srečo, da sredi hrvaške metropole v iskanju heretičnega kluba povsem po naključju naletiš na izjemno 'odtrganega purgarja'. Od navdušenja nad 'Slovenčki' nam je kratko malo ponudil ogled skrivnih in razvpitih znamenitosti - od Bobanove kafane, radia 101, čudovitega parka blizu parlamenta, kjer lahko 'puhaš' po mili volji, do prenovljene stavbe v Novem Zagrebu, kjer živi in ki je vsekakor lepša od bližnje, kjer živi njegov prijatelj, ki nam je navrgel še nekaj opojne duhovne hrane. Dobro je 'butala', saj drugače najbrž ne bi preživel atmosferičnega soočenja z mladoletno kanadsko psihedelijo. Nikoli dokončana zgodba o našem novem zagrebškem dopisniku je sicer burna in dolga, zato bomo raje prestopili na drugo stran in razkrinkali vibracije, ki so poganjale naše fizične predispozicije na ta mrzli nedeljski večer.

Moram reči, da bi bilo zelo lepo, če bi tudi v Ljubljani imeli klub, kot je Močvara. Poleg Kseta, ki leži v samem centru, je pravzaprav glavno podzemno 'smetišče', ki ponuja godbe, namenjene našim slušnim celicam. Potem ko so imeli kar nekaj časa precejšnje težave s 'prostorodajalci', so si sedaj omislili novo prizorišče, ki je na prelepi lokaciji nekaj deset minut hoje iz ožjega centra Zagreba. Izgnani so bili na samo obrežje Save, kjer si sedaj prostor pod soncem delijo s sprehajalnimi intimnimi kotički za meditacijo, stezami za 'trimčkanje' in z bližnjo industrijsko cono ter betonsko džunglo. Lokacija je bržkone taka, da bi lahko poleti prireditve brez težav - še posebej tako atmosferične psihedelične koncerte, kot je bila 'osebna' igra Do Make Say Think - organizirali kar na širnih travnatih površinah ali pa na splavu sredi reke. Po pričevanjih prijateljice, ki se je namestila pred klubom že kar nekaj ur pred enajsto, ko se je pričel uradni del prve tovrstne kanadske koncertne 'proslave' v bližnjih nam krajih, bi cela zadeva delovala zares veličastno. Še posebej, ko je razkrila, da so člani Do Make Say Think po prihodu in uvodnem sproščanju okoli sedme večerne ure, ki je klasično vključevalo tudi hokej, svoje inštrumente ozvočevali kar pod milim nebom - najbrž zaradi boljšega in naravnega ambienta.

Užitkov in presenečenj pa presenetljivo kar ni hotelo biti konec; tudi v tistem trenutku, ko je na oder stopila predskupina Galax 54. Vsaj zame. Sicer mladoleten trio - po videzu in konec koncev tudi s še ne povsem polno realiziranim konceptom - iz Karlovca naj bi, vsaj po izmenjanih besedah z lokalnim gurujem Baričevičem, sodil v sfere tipa Placebo. A vsa zadeva je bila pravzaprav precej več in daleč od smešne primerjave. Mene so z izrazito zasanjanim, intimnim in presenetljivo 'pozitivno' naravnanim zvokom spomnili predvsem na dejavnost kakšnih Labradford ali pa povsem neznanih novomeščanov Calla. Vse so pravzaprav zgradili na izjemno atmosferični igri dveh analognih klaviatur, občasne lepljenke kitarskega blagoglasja, razigranih basovskih linij in posemplanih ritmov. No, že res, da je njihov dream pop, ki ga obliva Otoška melanholija, večino mojih 'sopotnikov' in nasploh prisotnih navdal z dolgočasjem, a bend je v slabe pol ure trajajočem nastopu predstavil samosvojo in vsaj za ta okoliš precej neobičajno zvočno vizijo. Potrebujejo še nekaj vzpodbudnih 'brc', a obeti so dobri. Če se bodo znebili osladnega glasu, dodelali instrumentarij in mogoče dodali še kakšen zvočnih 'element', denimo bobnarja, mislim, da bomo za njih še kdaj slišali.

Približno »two minutes 'till midnight«, kot so svoj čas rekli Iron Maiden, pa je na oder počasi prikorakala tudi sedmerica iz Toronta - Do Make Say Think. Še dobro, da sem bil takrat že povsem v svojem zamaknjenem svetu, saj bi drugače zelo težko prebavil približno uro in 40 minut dolgo 'zatripano' in intimno nočno vožnjo. Najbrž bi prej pristal v sferah večine prisotnih heretikov, ki se jim še sanjalo ni, v kaj se spuščajo. Govorim seveda o koncertu, ki so ga zaznamovali psihedelični učinek in raznorodne 'halucinacije', ki so se odvijale in razkrivale izrazito počasi. Recimo jim post rock. Recimo jim karkoli že, saj s predalčkanjem nisva najboljša prijatelja. Sploh ne v primerih, kot je bil ta, saj je bilo edino vodilo koncerta: zapri oči, odplavaj v začaran svet in se prepusti zvočnemu toku. Drugega pač ne moreš pričakovati od benda, ki streže predvsem z dolgimi, atmosferičnimi, strukturno kompleksnimi komadi, ki te lahkotno nosijo na blagoglasnih krilih ali pa te v intervalih - z izbruhi energije in agresije hrupnih kitarskih udarcev - silovito sunejo v glavo. Neposredno seveda. In to z dvema bobnarskima setoma, distorziranimi basovskimi 'polnilci', dialogi dveh kitar, z analognimi klaviaturami in občasno tudi kar s tremi pihalci. Izbor razpoloženjskih kosov se je razlil skozi celoten repertoar zadnje, druge plošče Goodbye Enemy Airship/The Land Lord Is Dead in nekaj zapisov s prvenca.

V nekem trenutku nerazsodnosti se mi je celo zazdelo, da bi lahko bend (ob odličnem dnevu in s publiko, ki je bila tokrat zares slab motivator; to sicer opravičuje nepoznavanje ideologije proslave, katere moto je še najbolje povzel napis »People Before Profits« na majici kitarista Scotta) izzval nepozabno seanso, ki se v sanjskem svetu nikoli ne bi ustavila ali končala. Ko enkrat razkriješ, da so tvoje pesmi izraz čistega navdiha in navdušenja ter se kitijo z nazivom 'intimne, neoporečne življenjske resnice', moraš zgolj zvesto slediti čisti 'improvizaciji'. A presenetljivo, razen nekaj odmikov, ki so se končali v kaotičnem hrupu, pravzaprav nikoli nismo pričakali nepričakovanih presenečenj. Presežke že, a v podobi izjemno suverene, energično melanholične in pravoverne realizacije materiala z obeh plošč. In kljub statični odrski prisotnosti, ki je pravzaprav značilna za vse sorodne kanadske skupine, je bila prav magična glasba tista, ki je ponudila obilo dogajanja. Slava jim!

Danijel Mežan