Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Katarina Višnar

CERBERUS SHOAL

MKNŽ, Ilirska Bistrica, 27. 10. 2000

Koncert se je začel v čudovitem nesporazumu: skupina je iz zadnjega preizkusa inštrumentov tako neopazno prešla v pravo koncertiranje, da tonski tehnik še lep čas ni opazil hipnotičnega cingljanja zvončkov. Člani skupine pa so medtem počasi tonili v svoj glasbeni svet; to se je nam, drugim, po malem zdelo kot neke vrste trans. V trenutku, ko je utihnilo hardrockovsko glasbeno ozadje, so se Cerberus Shoal že znašli v svojem, vzporednem časovnem toku. Ta pa je bil bistveno počasnejši od tistega, ki nas je čakal zunaj MKNŽ. Verjamem, da je bila zmožnost vživetja v koncert vsakega izmed poslušalcev zelo odvisna od tega, v kakšni meri mu je uspelo naravnati svoje tiktakanje na ritem Kerberjeve druščine. Oni pa so vseskozi delovali, kot da je naša prisotnost dokaj irelevantna za njihov skrivnostni ritual. V njem je zamaknjeno igranje in mrmranje besedil bolj kot na rockovski koncert spominjalo na neko intimno pogovarjanje z onstranstvom.

Cerberus Shoal so za studijske izdelke uporabili zelo pester instrumentarij, lep del tega zvokovnega zaklada je prišel do izraza tudi na bistriškem koncertu. Klasično rockovsko orodje – bobne, kitaro, dva basa – so dopolnjevali s ksilofonom, raznimi tolkali, melodiko, banjom, citrami, frulico in celo s staro hreščavo budilko. Uporaba teh - za rock bolj ali manj eksotičnih - glasbil pa je zvenela prej utilitarno kot morebiti duhovito, kajti njihov namen je bil predvsem ustvarjanje pravšnjega »timbra«. Ob zavračanju vsakršne dinamike v sicer enostavnih ponavljanjih je bilo razvidno, da je odmerjanje zvokov zelo pazljivo in natančno, kljub očitni zamaknjenosti članov benda.

Zelo dolge in temačne skladbe so zakrile še tistih nekaj svetlejših trenutkov, v katerih smo zaznali obrise psihedelije in elementov bluesa. Med skladbami v glavnem ni bilo premora, v katerem bi se lahko poslušalstvo odzvalo na dogajanje, prav tako pa na koncu ni bilo dodatka. Res je, da ga poslušalci kljub aplavzu niti niso zahtevali.

Katarina Višnar