DAVE DOUGLAS

Charms of the Night Sky Quartet

Cankarjev dom, Ljubljana, 2. 11. 2000

Če bi bil zajedljiv, bi to besedilce začel z razpredanjem misli, zakaj koncert prvega trobentača, glasbenika in ne-vem-kaj-še-prvega po ameriškem Downbeatu povzroči skoraj osupljivo polno Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. A brez slabe misli si priznajmo – Dave Douglas je res glasbenik, ki se ga sme, kaj sme, potrebno ga je reklamirati tako obširno in udarno, kot je naredil Cankarjev dom. Odlična poteza, ki se jim je, upam, da tudi finančno, povrnila. Slednje namreč pomeni, da bomo takšnih koncertov še deležni.

Dave Douglas je že deset let eden najvidnejših trobentačev zdaj že srednje generacije (Zorn se bliža petdesetim, si predstavljate?). Če je karizmo zgradil v srenji, ki ji razen nekaj nizkonakladnih plošč in koncertov v Knitting Factory ter ostrine željni Evropi ni uspelo skoraj nič komercialno pomembnejšega, moramo takoj dodati, da se je preboj njega in njemu podobnih v sfere 'etabliranega jazza' zgodil prav v zadnjih nekaj letih, ko ti glasbeniki podpisujejo snemalne pogodbe za velike založbe, ko njihovi honorarji rastejo v skoraj vrtoglave višine. In smo v dilemi – ti nekdanji mladci, ki smo jih vajeni v nikoli zanesljivo čistih kavbojkah in spranih majicah, postajajo mainstream. Bogokletna trditev, a kljub preboju v prve vrste nosijo v sebi še vedno žgočo avro entuziazma, in ne bo se zgodilo, da bi imeli kot etablirani mainstreamovci le dva ali tri koncerte na leto ter tako podlegli pogubni 'marsalizaciji' jazza.

Koncert Douglasovega kvarteta Charms of the Night Sky je bil resnično dogodek, ki z vso odličnostjo kaže jasno mesto, ki Douglasu pritiče med zdajšnjimi jazzerji. Ne morem kaj, da se ne strinjam z Downbeatom, saj ljubljanski koncert sicer resda ni preglasil pričakovanj, zakoličenih v nas pred dvema letoma ob začetku delovanja tega kvarteta, a je vendar zelo jasno pokazal, da je Douglasovo glasbeno ustvarjanje izrazito večplastno in mnogosmerno ter vseskozi osupljivo kvalitetno. Ta kvartet je morda njegova najbolj lirična zasedba, ki le redko z ostrinami prebode kokon nebeškega brezčasja, v katerega se zaprede poslušalčeva duša. To niti ni nenavadno, saj je Klučevšek eden najbolj subtilnih harmonikarjev, ki pa ima v nasprotju s 'prototipom' lirične harmonike Saluzzija občutek tudi za zanimivejše humorno živahne viže in prakse. Enako je z violinistom Markom Feldmanom, čigar mnogotera delovanja mejijo že na glasbeno nimfomanijo (morda se prav v tem skriva srčika njegove dokajšnje fizične skrušenosti na ljubljanskem koncertu, ki pa se v zvokih violine ni poznala – bil je neprekosljiv in Douglas mu je upravičeno namenil morda največjo vlogo med soglasbeniki – na koncertu in tudi na plošči Thousand Evenings). Greg Cohen je s kontrabasom trdno držal v rokah ritmične vajeti, na katere so se navezovali vsi, a imel je tudi izredno lep, ne le bravurozen solo. In Douglasova trobenta ter koncept? Naj je bila čista ali mutirana - jasne linije, srhljivo natančen nastavek, smele melodične in ritmične zamisli, premetena zgradba, ravno dovolj enostavna, da je nikoli ne domisliš, dodelana dramaturgija brez klišejskih ABAA form. Lastnosti, zaradi katerih so pač samo nekateri prvi. Povsem upravičeno. Še.

Rok Jurič