LESZEK MOZDZER

Cankarjev dom, Ljubljana, 4. 11. 2000

Z nekaj poznavalske retrospektive se je dalo ob tem zanimivem koncertnem dogodku hitro ugotoviti vsaj dvoje: kako se je v zadnjih dvajsetih letih spremenila vloga jazzovskega klavirja in ob tem klavirskega recitala v koncertni ponudbi v teh krajih ter kam navezati to, kar je relativno maloštevilnemu občinstvu ponudil tistega poznega večera več kot le zanimiv, a v teh krajih popolnoma neznan poljski mojster klavirja. V obeh primerih govorimo predvsem o sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je bil jazzovski pianizem v vseh možnih izpeljankah – od tradicionalističnih in sredinsko všečnih prek ECM-ovskih, vzhodnoevropskih in eklektičnih do iskalskih in radikalnih - v svojem (zadnjem) zenitu; in ko je zanimanje za dela nekaterih vrhunskih mojstrov že mejilo na malikovanja (spomnite se Keitha Jarretta!). Kot da nas je Leszek Mozdzer ta večer prestavil v to okolje in v takratno občutenje, ko je spretno povezoval izkušnjo nekaterih prej omenjenih izpeljank in pri tem posebej spretno uporabljal prepoznavne nastavke »poljske pianistične šole«, poosebljene v že pokojnem skladatelju in pianistu Kryzstofu Komedi. S tem je aktiviral historični spomin ter željo, da bi bilo vsaj v imenu jazzovske kultiviranosti, če že ne popolnega glasbenega užitka takšnih priložnosti še več.

Tudi po izobrazbi je Mozdzer tip kakšnega poljskega (ali sovjetskega – spomnite se Ganelina et consortes) jazzovskega disidenta iz šestdesetih in sedemdesetih let. Na konservatoriju v Gdansku izučen klasični pianist – tam je leta 1996 celo magistriral – je pri dvajsetih začel igrati jazz, leto dni pozneje pa je že prejel prvo nagrado na mednarodnem jazzovskem festivalu v Krakovu. Poljski kritiki in ljubitelji jazza so ga od leta 1993 do leta 1998 vsako leto razglasili za najboljšega jazzovskega pianista, v letih 1996 in 1997 pa je bil tudi jazzovski glasbenik leta. Zanimiva kariera, a še toliko bolj zanimiv izrazni koncept pri ustvarjalcu, ki je bil rojen leta 1971, torej prav v času prej omenjenega zenita jazzovskega pianizma. Zato ne čudi, da njegova klavirska igra, pa tudi njegov avtorski »dotik« zvočnega gradiva, izražata veliko ljubezen do ostankov omenjenega obdobja, po drugi strani pa tudi primerno distanco, neobremenjenost in nezavezanost preteklim konceptom. Iz njih si vzame, kar mu predlaga trenutni navdih pri samosvojih izvedbah tujih in lastnih skladb. Te razume kot serijo motivirajočih iztočnic, ki jih nato s svojo rapsodično igro in razumevanjem klavirja kot celovitega zvočila v nepretrgani improvizaciji razvije k novim razsežnostim. Elegantnemu rapsodičnemu podajanju zvočnega toka se pridružuje izrazit smisel za ritem, ki se uteleša tako s klaviaturo kot tudi z uporabo ohišja in notranjosti instrumenta. Posegi v njegovo drobovje so intervencije, ki prekinjajo sicer lagoden potek dogodka in ga trenutno radikalizirajo; a tudi te so izvedene izrazito mehko, celo z mehkimi materiali (npr. brisača). Skratka: Leszek Mozdzer je zelo občuten in tehnično vrhunski pianist, čigar jazzovske interpretacije Chopinove in še kakšne podobne glasbe, pa jazzovske klasike in njegovih lastnih del povsod po svetu sprejemajo z navdušenjem in jih tudi nagrajujejo (npr. na prestižnem francoskem klavirskem festivalu v La Chartru). Sloves je potrdil tudi na ljubljanskem nastopu. Le da so se nad njegovo interpretacijo ob Poljakih, ki ga seveda dobro poznajo in so ga k nam tudi povabili, navduševali le redki »Nepoljaki« v dvorani, ki so ga slišali prvič. S tega vidika je ostala ta jazzovska sredina še enkrat prikrajšana za izjemno intriganten, če že ne tudi vrhunski dogodek. Žal!

Zoran Pistotnik