DRES(S)ER ZVOČNIH PROSTRANSTEV

Mark Dresser Trio, Kino-uho, Slovenska kinoteka, Ljubljana, 8. 11. 2000

Slovenska kinoteka že nekaj časa izjemnim cinefilskim dogodkom dodaja prav takšne glasbene ter se v resnici spreminja v vedno pomembnejše osišče ponudbe radikalnejših glasbenih praks v tem okolju. Vrhunsko potrditev pravilnosti te programske usmeritve smo doživljali omenjen sredin večer, za kar je poskrbel kontrabasist Mark Dresser s triom, ki sta ga zaokrožala flavtist Matthias Ziegler in pianist Denman Maroney. S spretno izbranim in izpeljanim programom kombinacije koncerta in spremljanja nemih podob na platnu so pričarali fascinanten večer sodobne godbe ter v celoti prepričali do zadnjega kotička nabito kinotečno dvorano, da gre Dresserju upravičeno sloves enega najbolje podkovanih kontrabasistov, pa tudi sodobnih skladateljev tega trenutka, ki pa je v glasbeni javnosti presenetljivo podcenjen. Dolgoletni sodelavec v kvartetu Anthonyja Braxtona (z njim se je pred 15 leti tudi prvič predstavil tukajšnjemu občinstvu, leta 1995 pa je z nekim drugim triom že navduševal občinstvo v kinoteki) je v zadnjem desetletju razvil vrsto samostojnih projektov in jih predstavljal z različnimi zasedbami. Čeprav se je posvetil predvsem tako imenovani »kinski glasbi« (to je glasbi za spremljavo projekcij nemih podob na platnu), ki jo vsebujeta tudi oba njegova zadnja albuma, pa je ta večer dokazal, da je predvsem izjemno močan koncertant. Njegov zvokovno »ogromen« kontrabas je bil središče dogajanja v obeh vlogah – solistični in spremljevalni. Igral ga je v širokih, včasih navidez že kar grobih zamahih, ki pa so mu omogočali iz njega izvabljati zares polne, globoke tone, kakršnih naša ušesa niso slišala vsaj od nastopa kontrabasista Petra Kowalda na istem prizorišču. Okrog tega trdno ozemljenega središča sta se izvedbeno povsem enakopravno po zvočnih prostranstvih gibala druga dva glasbenika ter pletla zvočne obrazce nepričakovanih kvalitet, to jima je seveda omogočala ne ravno običajna instrumentalna kombinacija. Maroney slovi kot eden najboljših igralcev na prepariran klavir, nadgrajevalcev že tako bogatih zvočnih potencialov tega instrumenta. Sloves je na tem koncertu v celoti potrdil. Srečati sodobnega jazzovskega flavtista je na naših koncertnih odrih že tako redek dogodek. Ziegler se seveda ni samo pojavil na odru, ampak je z arzenalom bolj ali manj redko uporabljanih izvedenk tega instrumenta dokazal vrhunsko izvajalsko znanje in domiselnost, zaradi česar ga cenijo tudi med flavtisti »klasične« usmeritve. Sam koncert je pridobil prepričljivost tudi z domiselnim dramaturškim lokom, saj ga je sestavljal enourni uvodni nastop tria, sledila je projekcija filmov Andaluzijski pes in Subtonium (ta je »upodobljen« po Dresserjevi istoimenski skladbi!) z »živo« spremljavo tria, ki se je iztekla s koncertno izvedbo še dveh Dresserjevih skladb. Skratka: Slovenska kinoteka nam je ponudila še en vrhunski večer zvočnih in slikovnih užitkov, ljubljansko glasbeno ponudbo pa obogatila z novo markantno izkušnjo aktualnih glasbenih praks.

Zoran Pistotnik