HIM

Hala Tivoli, Ljubljana, 12. 11. 2000

Dan ali dva, preden so Him z ljubezensko britvico v živo zarezali v srca slovenske mladine, so mi nekaj let starejši znanci na pol arogantno in na pol vdano zagotavljali, da so prestari za takšne zvezdniške utrinke. Vse to, da je zgolj del najstniške histerije in jaz, ki sem še "mlada", si pač še vedno lahko privoščim nedeljski večer v družbi takšnih prepotentnežev, kot so Him. Pri tem so pač pozabili na svojo prepotentnost – tako kot nanjo pozabljajo vsi glasbeni strokovnjaki iz tujih in domačih logov, ki jim gredo mladinske glasbene motnje, kot so Him, ne samo na jetra, pač pa tudi na kakšen drug telesni organ. Skratka, le zakaj bi bilo tako narobe in arogantnih kritik vredno dejstvo, da "mladina" enostavno uživa v pogledu na seksapilnega frontmana, ki zna poleg tega še vražje dobro peti, obvlada nastavljanje fotografom in kameri in ima ob sebi bend, ki se zaradi glasbenega znanja res nima česa sramovati. Slovenski najstniki in seveda tudi drugi pač nismo nič drugačni od tistih v tujini – zakaj bi nas zato morali pokopati plazovi obtožb na račun našega "plehkega okusa"?

Dobro napolnjena Mala hala Tivoli, a daleč od tega, da bi bila razprodana, se ni ubadala s takšnimi in podobnimi mislimi. Uživala je v ponujenem in pričakovanem venčku uspešnic glasbeno odlično podkovanih finskih love metalcev in občudovala neverjeten glasovni razpon frontmana, ki se je sicer preveč trudil tudi v vlogi nekakšnega povezovalca lastnega programa. Dobrega programa. Začenši z udarno Right Here In My Arms so prvo polovico sklenili z Join Me, slabo uro in pol dolg nastop pa končali z odlično priredbo Idolove Rebel Yell. In publika je uživala. Kljub ne preveč bleščečim in predolgim besednim Villejevim zamaškom, ki so sproti ohlajali občinstvo. Fant pač še ni našel prave formule za odrski nastop. A pri štiriindvajsetih letih ima za to več kot dovolj časa. Če se seveda ne bodo uresničila mrzlična pričakovanja omenjenih glasbenih poznavalcev in bodo obetavni Finci mrknili tako, kot v tem jesensko-zimskem času v njihovi deželi mrkne sonce in z njim beli dan. To je konec koncev njihova osebna odločitev. Naloga naših organizatorjev koncertov pa je, da v naše kraje pripeljejo še več tovrstnih "enodnevnic", ki se na višku slave ustavijo v vsakem večjem evropskem mestu, le v slovenskem ne.

Marta Pirnar