Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Janez Golič
DIRTY THREE
Orto klub, Ljubljana, 16. 11. 2000
Trije avstralski posebneži so se še četrtič predstavili našemu občinstvu. Tokrat prvič takemu, ki je prišlo zgolj zaradi njih. Peščica je bila morda pred leti prisotna na skupnem koncertu z Gallon Drunk, le nadstropje nižje je bil zastonjski koncert za noč čarovnic z večinoma ‘praznujočimi’ obiskovalci; in tretjič so ‘le’ ogrevali nastop Majk v K4. Že zato je bilo tokrat ozračje drugačno, z večjo odzivnostjo vseh, Warren je sredi nastopa celo napovedal sklop pod naslovom ‘občinstvo izbira, Dirty Three igrajo’. In so res.
Dirty Three so vajeni vseh možnih prostorov; velikih, elitnih koncertnih dvoran, zakajenih klubov in majhnih pubov, kjer jih večina niti ne vidi niti jim ne namenja posebne pozornosti. Z leti in po neskončnem številu odigranih koncertov se skoraj ne morejo več slepiti, da je njihov nastop povsem spontan. Da se Warren z dušo in telesom zlije z violino, da je kitarist Mick Turner povsem zamaknjen v igranje in da bobnar Jim White obvladuje vsak gib v skladu s trenutnimi vzgibi, pravzaprav da zmorejo vsakič priklicati prvinski užitek skupnega igranja. Torej, če je začetni žar začel ugašati, ga vsaj Warren nadomešča z vedno novimi zgodbami brez glave in repa, ki si jih sproti izmišljuje namesto napovedi skladb. Plete in napleta brez jasne vsebine, mestoma se mu utrne zabavna misel, večkrat konča brez sklepa. Komu mar?
Ti dolgi nagovori zagotovo niso v prid stopnjevanju celotnega koncerta. To, stopnjevanje v vrhunec, trio združuje kar v vsaki skladbi posebej, ko najprej ‘lovi’, usklajuje drobce melodij in ritma, in ko se ujame, družno pelje skladbo do vrtinčastega vrhunca. Vodi Warren, kot vrhunski performer se na odru povsem razda, poudarja glasbene bravure z gibi celega telesa, z mimiko, vzkliki ... Če Dirty Three niso več tako spontani in divji, več pozornosti posvečajo podrobnostim – spet Warren z dolgimi potegi po strunah violine izvablja bogat zven, ga počasi variira, polni s čustveno vsebino po zaslugi bluesovskih in folk nastavkov v nasprotju z akademskim minimalizmom ‘sorodno’ zvenečih Tonyja Conrada, Johna Cala in drugih. Žal so se drobci bobnarskih veščin preveč izgubili v zadušenem zvoku Orto kluba, da bi lahko polno zaužili tolkalske bravure Jima Whita, podobno velja za pretihega Micka Turnerja.
Ne glede na občutek, da bi Dirty Three lahko iz glasbil iztisnili več, so skupina, ki odstopa od milijona drugih rockovskih skupin, tudi tistih na obrobju. Po izvirni zasedbi in po zamislih in koncertni izvedbi. Upam, da se še vidimo. Čimprej.
Janez Golič