Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Danijel Mežan
RUJAN/HIM
Kset, Zagreb, 16. 11. 2000
Kot vse kaže, se zadnje čase moja življenjska pot kar precej križa z Zagrebom. Razlog je seveda preprost - koncertna ponudba naše male podalpske deželice vsekakor močno peša. Finančno tveganje je pač še vedno glavni razlog zablod. A na srečo v nekaterih sferah tudi po toliko letih še vedno ostaja prekomerni entuziazem, ki je nekoč vsaj nekaj veljal in se ni napajal zgolj z vprašanji tipa: Ah, koliko ljudi poleg tebe pa ta bend sploh pozna? S tem se v Zagrebu - vsaj zadnja leta - zelo produktivno in uspešno spopada tudi Ivica Baričevič, ki je uspel aktivirati pravo 'outernational' podzemno navezo. In med dogodki, ki so pritegnili našo pozornost, je bilo tudi gostovanje velecenjenega dub-jazz-karkoli kolektiva Him, ki je naposled le zasedel prostore študentskega kluba Kset. Prav oni so tokrat sklenili Earwingov festival novega jazza s težko pričakovanim nastopom, ki bi se moral, v sicer drugačni sestavi protagonistov, zgoditi že lani, a je zaradi hiperproduktivnosti podzemnih krogov, ki onemogočajo normalno koncertno delovanje pravega benda, na žalost odpadel.
Začelo se je po ustaljeni praksi. Ker so opojno in zavajajočo šesterico Him, ki deluje na relaciji Chicago - Washington, na naši meji lepo pretipali in jim zamorili pot, se je začetek, ki je bil napovedan za pol deveto, prestavil za več kot uro. Čakanje na mrazu zna biti precej poživljajoče - še posebej, če nisi dovolj 'ilegalno' nahranjen za 'sveto opravilo' čaščenja razširjenega dubovskega virusa in se točilnica zdi tako prekleto daleč. A kdor čaka, tudi dočaka. Nabito poln klub, ki ni ponujal veliko manevrskega prostora za miganje, slabo zračenje, ki je onemogočilo marsikaterega prijatelja, ki si je zaželel zvrhano dozo svežega zraka, in hitro pohajanje zalog raznorodne tekočine sicer niso napovedovali srečnega konca, a tisto, kar je sledilo, je bilo več kot vredno 'pozitivnega' trpljenja.
Uvertura je le nekoliko 'padla' skozi, ko je na odru pristal zagrebški kvartet Rujan. Če na studijskih posnetkih zvenijo zanimivo in za te kraje nič kaj običajno, pa koncertna izkušnja ponuja predvsem že videno in slišano. Pač. V moji glavi skoraj vedno nastane problem, ko pazljivo prisluhnem neki zvočni gmoti in mi v vidno polje nenehno 'padajo' predvidljive primerjave z več kot očitnimi vplivi. V zaprašeni fonoteki instrumentalnega kolektiva dveh kitar, basa in bobnov namreč lahko izsledite 'izlive' Slint, Trans Am, Ui, 'nove' kanadske šole z Do Make Say Think in tako naprej. Včasih že tako očitne primerjave, da lahko samo pritrdim ugotovitvi, da je takih postrockerskih mutantov na tem svetu že kar preveč. Če že padeš v trend, bodi vsaj malce bolj originalen in vsekakor manj statično pasiven, bi lahko z nasmeškom ugotovil ob nekaj več kot polurnem nastopu.
Po ne ravno zadovoljivem uvodnem vzburjanju pa je končno nastopil čas, da na oder prikorakajo tudi osrednji gostje Him. Postava je bila zares fascinatna. Prvič - po šestih letih 'gverilskega' delovanja in štirih albumih - namreč Him funkcionirajo kot prava demokratična zasedba. Danes Him niso več zgolj projekt Douga Scharina, temveč prava super skupina. Nekdanjega člana June Of 44 in The Boom Freda Erskina smo že omenili, poleg njega se zvrstijo še nekdanji kitarist nagroovanih The Sorts Josh Larue, klasično podkovani manični saksofonist Carlo Cennamo, kitarist, basist in klaviaturist Davin Ochamp in seveda gonilna ritmična sila dveh velemojstrskih tolkalcev - Jona Theodora, ki ga poznamo iz Golden, in starega, vsestranskega znanca Douga Scharina. Prav ta kompaktnost in večnamenska intuitivnost v zvočni igri, s katerima so si uspeli v kratkem času izoblikovati samosvojo, udarno in zapeljivo zvočno podobo (to je zaznavno na njihovi zadnji plošči Our Point Of Departure, ki premierno izziva skupinsko prisotnost in živo ozvočenje), sta prišli močno do izraza na odru kluba Kset.
Mislim, da se ne bom preveč zmotil, če rečem, da ima dub bržkone zdravilno moč. Ozdravi glavo in telo. Saj veste - zdrav duh v zdravem telesu. In prav ta težnja je zaznavna v tekoči in nenehno razvijajoči se glasbi Him. Prinaša seveda predvsem pozitivne vibracije. Tiste, ki te nenehno poganjajo v intenzivno gibanje, hitro dehidracijo in s psihedeličnim učinkom poskrbijo za lebdeče stanje, ki ni nikoli daleč od transa. Ja, večina prisotnih je bila celi dve uri in pol koncertne 'orgije' v čistem transu. Mogoče tudi več, saj v breztelesnem občutju nisem imel ravno pravega občutka za čas in prostor. Mogoče je za to kriva tudi Scharinova pretirana navezanost na mistično, očiščevalno in zdravilno tradicijo maroške gnave. Če mi je soditi po neusmiljenem in neutrudnem tolkalskem dvoboju z Jonom Theodorom, ki kar ni mogel skriti občudovanja nad masivnimi in repetitivnimi poliritmičnimi vzorci, ne bom daleč od resnice. Him so pač fuzija hedonizma in črne magije, ki na človeka deluje kot najboljša droga.
In res se je zgodilo tisto, kar je Doug Scharin kasneje v pogovoru še posebej potrdil. Pomembna je predvsem povezava s prisotnimi. Pozitivna energija mora obdati vse. In včasih lahko pride celo do takšnih skrajnosti, da okužena publika benda sploh noče spustiti z odra. Kaj pa lahko drugega sploh pričakuješ, ko masa vsesplošno raja, kriči in je povsem ujeta v nenehno razvijajočo se zvočno tvarino. Bend, zanimivo, sploh ni uporabil prepotrebnih premorov med komadi za pričakovani oddih, saj je z dvema bobnarskima setoma in s semplerjem lepo gradil ambient in nikoli pretirano zaustavil tempa, ki bi ohladil razgreta telesa. Več kot očitno so obsedeni z dinamiko, to omogoča tudi nenehno menjavanje članov na različnih instrumentih. Pač. S tem se prilagajajo trenutnemu navdihu in spontanemu teku dogodkov. Vrhuncev je bilo v dveh urah in pol več kot preveč, sam koncert pa bržkone najintenzivnejša in najbolj izpolnjujoča izkušnja mojega življenja. Srčno upam, da bo nekoč tudi kdo od naših organizatorjev imel dovolj jajc, da razširi virus na našo grudo. Ja!
Danijel Mežan