Letnik: 2000 | Številka: 12 | Avtor/ica: Janez Golič

FIREWATER

Orto klub, Ljubljana, 21. 11. 2000

Tod A sedaj igra na druge strune. Zanesljivo kariero v korporativnem okolju je zamenjal za glasbo, s katero se lažje identificira, ne glede na pričakovanja drugih. Vendar želi, da bi ljudje to glasbo sprejeli, jo podoživeli in uživali v njej. Kot uživa sam, v vseh razsežnostih ‘smeha skozi solze’, ki jo ponuja sprejet slog ciganske godbe in nasledek newyorške rockovske ‘šole’.

Firewater so zasedba glasbenikov s ‘pravimi’ instrumenti, skupina, ki se enako prepričljivo znajde v glasbah različnih področij in razpoloženj, kakor so sami pritepeni z vseh koncev sveta. Res vsi dihajo isti newyorški zrak, a Tod je tisti, ki združuje ‘vzhod’ in ‘zahod’ z glasom, razpoznavnim med tisočimi, ki ga vleče iz globine grla. Sedaj se razgalja bolj kot kdaj prej, ne skriva se za krinko razsula vseh vrst, je življenjski, pa naj se to bere še tako patetično. Enako predan je vsebinam alkoholnih (samo)prevar, razočaranj in razuzdanemu veseljačenju. Drugi igrajo pod njegovo taktirko, a jim daje dovolj prostora, da se izkažejo – ne z neskončnimi solističnimi eskapadami, ampak z vložki, ki še sodijo v nekajminutne pesmi. Ker so večinoma klasične oblike, osnovne značilnosti ostajajo. Tod jih le poudari na drugih mestih, tudi na račun izgube artikulacije, a z občutkom nadvse žive interpretacije. Vsebinski dodatek je prilepil le na začetek žurerske So Long Superman, ki v originalu prehitro zapade v ceneno zadovoljstvo. Razpuščen, rahlo jazzy uvod je torej služil za humorno pripoved na temo The End Jima Morrisona. Ko opravi s starši, Superman odleti v svobodo ... In žur se začne.

Raje, kot da bi se oprl na tiste stare pesmi, je Tod ponudil nekaj povsem novih, še neobjavljenih na plošči. Saksofonist in violinist sta se v teh trenutkih umaknila, prepustila klasični rockovski zasedbi, da se izkaže sama. Tod nima težav. Tudi ob pomanjšani zasedbi suvereno vodi dramaturški zaplet in ga sprosti v refrenu, zapetem iz dna duše, da se ves prostor Orto kluba zapolni z njim. Le splet okoliščin in lastne brezkompromisne drže mu preprečuje, da bi se zapisal med največje. Vsaj po merilih (beri po komercialni uspešnosti) kritiške večine. Zame se je namreč že, ljubljanski nastop je bil le potrditev.

Janez Golič