Captain Beefheart

Vizionar, diktator, ekscentrik ...

Težko najdemo ustvarjalca iz polpretekle in sodobne ustvarjalne rockovske sfere, ki ne pobira iz bogate zapuščine gospoda Captaina Beefhearta in njegovega Magic Banda. Četudi je minilo 18 let, kar je prekinil z glasbo, se zdi, da njegov vpliv narašča. Temu pritrjujejo številne izdaje plošč rednih in do sedaj neobjavljenih posnetkov.

Captain Beefheart, s pravim imenom Don Van Vliet, je otrok bluesa. Vendar ga je popeljal daleč proč od korenin, v navidezno kakofonijo, med spotikajoče se ritme in večdimenzionalno razraščena glasbena tkiva. Ko se je vmešal sam, z glasom razpona petih oktav, je hudič odnesel šalo, čeprav glasbe ni jemal preveč resno. Raje je zavzel ironično držo in nemalokrat je sam iz sebe gradil mit. To so mediji hvaležno povzeli in napihnili zgodbice v kultne prigode.

Varen kot mleko

Don Van Vliet se je rodil leta 1941 v Glendalu, predmestju Los Angelesa. S tremi leti se je naučil brati, s štirimi je samovoljno zapustil otroški vrtec in se pri petih začel ukvarjati s kiparstvom. Umetniška nagnjenja je prav kmalu izkazoval v rednem televizijskem showu, kamor ga je povabil portugalski kipar Agostino Rodriquez. Šolanje kiparstva naj bi nadaljeval v Evropi, vendar sta se starša zbala, da bi tam padel pod slab vpliv, in družina se je preselila v miren okoliš puščave Mojave, natančneje v Lancaster. Napaka. Tam je mladi Don namreč srečal Franka Zappo, s katerim sta pridno zbirala obskurne rhythm’n’blues plošče in kovala prevratniške načrte. Že v zgodnjih šestdesetih letih sta jih uglasbila za več ur, kot osnovo za nastajajočo skupino The Soots. Večina zgodnjega gradiva je obležala v arhivih ali ga je kasneje priredil Zappa sam. Obljuba, da bo večina tega gradiva objavljena na desetornem albumu, se ni nikoli uresničila, nekaj posnetkov se je znašlo le na posthumnem Zappovem albumu Lost Episodes. Kdo je iz skupnega druženja pridobil več, ni mogoče objektivno oceniti, ljubitelji enega ali drugega bodo pač navijali za svojega ... Zagotovo drži, da je Zappa večkrat potegnil Beefhearta iz neugodnega položaja, po drugi strani pa mu je ‘ukradel’ nekaj idej: znamenita Suzy Creamcheese, na primer, je prav Beefheartova pogruntavščina. Vendar je tudi Beefheart marsikaj pridobil; ne le Zappovo naklonjenost, ki mu je kasneje nadvse koristila, temveč tudi vzdevek. Skupaj sta namreč pisala scenarij za film z delovnim naslovom Captain Beefheart Meets The Grunt People. Film ni bil nikoli posnet, ime protagonista pa je ostalo.

Frank Zappa se je kmalu preselil v Los Angeles, kjer je formiral Mothers Of Invention, Beefheart pa je v Lancastru zbral lokalne glasbenike in z njimi večinoma sledil tedaj tako imenovani britanski invaziji. Z orglicami v roki je na odru oponašal Micka Jaggerja in preigraval rhythm’n’blues standarde. Prva posneta pesem je izšla tudi na singlu, to je bila priredba Didleyjeve Diddy Wah Diddy. Ker je pesem postala lokalni hit, je bila založba AandM mnenja, da ima v rokah vročo rhythm’n’blues skupino in je omogočila snemanje albuma. Kot že tolikokrat je prišlo do načelnega nesoglasja med Beefheartom in založnikom. AandM je posnetke zavrnila kot preveč negativne in album Safe As Milk je leta 1967 izšel pri manjši Buddah Records. Za album so Beefheart in pomlajeni Magic Band razširili okvir rhythm’n’bluesa, ga zamešali z bluesom iz Delte, zgodnjo psihedelijo, s popom in kančkom soula. Beefheart je kar med snemanjem razgrajeval osnovni tek komadov in poudarjal, da je ritem rock’n’rolla nevaren, ker da ubija duha. Je udarec fašizma, podobno kot kasneje ritem disko glasbe. Tako je komad Electricity tik pred beleženjem na trak dobil nov, povsem samosvoj ritmičen tek, obenem pa je Beefheart s prodornim glasom poskrbel, da je mikrofon dobesedno pregorel. Ni prenesel globokega hropenja in silovitega falseta na robu znosnega, ki uživata v besednih igrah in pačita pomene s spreminjajočimi poudarki. Nekaj miselnih akrobacij je med najbolj zabavnimi v rocku, ne da bi se spustil na raven zgolj humorista. Prej je humanist, ne le zaradi odkrite kritike človeških neumnosti in njegovega poseganja v okolje, ampak je čustveno nabit, poln plastičnih napol sanjskih podob iz narave. Tu se že razkriva nagnjenje k upodabljajočim umetnostim, ki so kasneje prevladale nad glasbo.

Ključna člana začetnega Magic Banda sta bila komaj osemnajstletni bobnar John French in le nekaj starejši kitarist Ry Cooder, ki je z Alexom St. Clairom poskrbel za rip’n’slide kitarski duel. Kot še mnogokrat kasneje je Beefheartov diktat pustil posledice. Kmalu po snemanju albuma je Cooder odšel in se posvetil uspešni solo karieri.

Leta 1967 so Captain Beefheart and His Magic Band začeli snemanje drugega albuma. Prvi poskusi so se končali s štirimi daljšimi skladbami, napol improvizacijami, ki so bile še najboljši približek koncertnega nastopa skupine. Skoraj dvajsetminutna Tarotplane vključuje osnovne poteze Terraplane Blues Roberta Johnsona, le da ne pelje nikamor. Za povrh je Beefheart začel vključevati za rock netipične instrumente, kot sta theremin in pihalo shenai, ki mu ga je podaril Ornette Coleman. Kot se spominja britanski radijski didžej John Peel, je Beefheart z igranjem na shenai uspešno pregnal vsaj polovico koncertnih obiskovalcev. Ti poskusni posnetki so vendarle izšli na albumu Mirror Man, bolj zares pa se je skupina lotila snemanja albuma Strictly Personal. Ta je bil obenem povod za nesoglasja s producentom Bobom Krasnowom, to je pripeljalo do slovesa od Buddah Records, in Beefheart je spet ostal brez založnika. Vzroki nesoglasij so v producentskih posegih. Krasnow je namreč samovoljno dodal tedaj moderen efekt phasinga in vzporedno nasnel še nekaj svojih zamisli ter tako zabrisal misel, ki jo je do zadnje potankosti razvil Beefheart. Nekateri viri sicer trdijo, da se je Beefheart sam zavzel za tovrstne studijske posege in se jim odrekel po slabih odzivih predvsem ameriških medijev. Kakor koli, dodani efekti niso skazili razraslih idej, ki se kažejo v nadaljnji razgradnji tradicionalnih rockovskih obrazcev. John French se je oprijel eksotičnih tolkal, kitarista sta se še oddaljila od standardnih prijemov in Beefheart sam je ironične osti uperil proti Johnu Lennonu, ko je popačil slavno pesem Strawberry Fields Forever v komadu Beatle Bones ‘N Smokin’ Stones.

Odgovor maske postrvi

K sreči se je takrat spet pojavil Frank Zappa in se ponudil za producenta in založnika. Predvsem pa je dopustil vso ustvarjalno svobodo, ki jo je Beefheart polno izkoristil. V osmih urah in pol je ob klavirju zložil 28 pesmi, ki jih je kasneje z neizkušenimi glasbeniki (le taki naj ne bi bili obremenjeni z zunanjimi vplivi) med večmesečno vadbo izpilil do zadnjega tona. Vsakemu članu Magic Banda je natančno določil vlogo, dobesedno zaukazal, kaj naj igra. Na sicer nekonvencionalni rockovski plošči torej ni bilo prostora za improvizacijo in samovoljo. Ker je bil sam nešolan glasbenik, je na klavir zaigral relativno kratke linije z le malo ponavljanj; John French pa je bil tisti, ki je ‘prevedel’ Beefheartove osnutke za druga glasbila. Proces dela je Frencha pripeljal blizu živčnega zloma, in občasni Beefheartovi prebliski, da bi morda nekatere dele zaigrali nazaj, zagotovo niso olajšali položaja. Zaprt v vadbeni prostor v oddaljenem Cunoga Parku, ob pičli hrani in pod pravo tiranijo Captaina Beefhearta, je prenovljeni Magic Band osem mesecev 14 ur na dan pilil pesmi za album Trout Mask Replica.

Tako izurjena zasedba je v Glendalu v vsega štirih dneh pod nadzorom Franka Zappe posnela pravo mojstrovino. Captain Beefheart nas pelje skozi mlajšo zgodovino ameriške glasbe, zasidrano v rock’n’rollu in bluesu, a enako predano avantgardnemu jazzu in poeziji. Morda se zdi, da je skupek idej le obskurnost sama na sebi ali slavljenje glasbenega kaosa. A bližnji posluh razkrije enotne metode, resda intuitivne, toda postavljene pred norost.

Trideset let po nastanku zveni ta dvojna plošča enako drzno in inovativno ter je navdahnila množico glasbenikov v trenutkih, ko so sami pristali v ustvarjalni praznini.

Dokaz, da Trout Mask Replica ni le ustvarjalni preblisk, je naslednja, nič slabša plošča Lick My Decals Off, Baby. Za malenkost sprejemljivejša, a še vedno polna ustvarjalnega zagona. Tudi prva, ki jo je produciral Beefheart sam - in (verjetno že zato) njegova najljubša. Kitarista Jeffa Cottona je zamenjal tolkalec Art Tripp iz Zappove skupine, tako da se je zgodil prenos iz kitarske medigre na ritmične variacije. Na trenutke celo bolj samosvoje kot na Trout Mask Replica. Ko je začutil, da mu Magic Band prevzema poglavitno vlogo, se je Beefheart vmešal s saksofonom in preglasil druge. V besedilih se je odmaknil od priljubljenih naravovarstvenih opozoril, o katerih kroži kar nekaj zgodbic, in dal domišljiji še več prostora. V Petrified Forest se človeški rasi maščujejo dinozavri, tu sta še vedno značilna Beefheartova ironija in humor ter kanček spolnih namigov, predvsem v naslovni pesmi. Še bolj odkrito je poželenja razkril na naslednjem albumu, The Spotlight Kid, ki ga uvede I’m Gonna Booglarize You Baby. Ta postane koncertni favorit in je še najbližje tistemu, kar bi lahko imenovali uspešnica. Beefheart se je vrnil k bluesovski osnovi, pesmi so napisane predvsem z mislimi na trenutno zasedbo, brez avantgardističnih izpadov. Predvsem angleški glasbeni mediji so mu takoj naprtili vplive Howlinga Wolfa, Beefheart pa se je branil obtožb s kratkimi in jasnimi odgovori. Blues je že zdavnaj dosegel popolnost, tu ni več kaj spreminjati in dodajati. Niti se ni želel navezati na katero koli glasbo drugih. Kasneje je vehementno zavrnil kakršne koli zasluge za glasbo novovalovskih skupin, ki so se sklicevale nanj.

Beefheart je trdil, da je za The Spotlight Kid spisal 35 pesmi, le da so nekatere ostale zapisane le na papirju, druge je Magic Band posnel, a jih Beefheart ni uvrstil na ploščo. Podobno hiperproduktivno je nastala naslednja plošča, Clear Spot, za katero je Beefheart v sebi lastnem pretiravanju znal povedati, da je vse pesmi napisal v osmih urah, ko se je z vlakom peljal iz Bostona v Yale. Le da je potem potreboval mesece, da je člane spremljevalne skupine naučil zaigrati vse, kar si je zamislil. Prav na tej relaciji so se začele leta 1972 vezi krhati. Člani Magic Banda so bili prepričani, da za svoje zasluge niso niti pošteno plačani niti drugače pohvaljeni. Kitarist Zoot Horn Rollo (s pravim imenom Bill Harkleroad) je namreč izjavil, da sta z basistom Rockettom Mortonom (Mark Boston) sama oblikovala večino pesmi za album Clear Spot. Svoje je primaknil še novi producent Ted Templeman (Van Morrison, Doobie Brothers) in album začinil z dobršno mero funka in soula. Ko se oglasijo še spremljajoči vokali ženskega dua The Blackberries, je postal komad Too Much Time pravi hit na bostonski soulovsko uglašeni radijski postaji. Dokler niso ugotovili, da je Beefheart pravzaprav bele polti. Relativni uspeh in prepričanje, da glasba zasluži širšo pozornost, sta Beefhearta leta 1974 spodbudila, da je podpisal za Mercury in posnel dva skoraj neobvezujoča albuma. Z Uncoditionally Guaranteed in Bluejean And Moonbeams je trčil na dno glasbene kariere. Kasneje se je celo opravičeval in nagovarjal kupce teh dveh plošč, naj jih vrnejo v trgovino in zahtevajo denar nazaj. Albuma se tudi nista prodajala po pričakovanjih, pravzaprav slabše kot prejšnji štirje, in člani Magic Banda so razočarani nad odzivom in nad sabo šli vsak svojo pot.

Predčasna upokojitev?

Captain Beefheart bi se že takrat posvetil zgolj slikarstvu, če ga ne bi spet prebudil Frank Zappa. Povabil ga je kot pevca za turnejo in album Bongo Fury ter mu v zameno omogočil snemanje albuma z delovnim naslovom Bat Chain Puller, ki zaradi neurejenih založniških pravic ni nikoli izšel. Beefheart je potreboval tri leta, da je prekinil stare pogodbe in podpisal za Virgin. Vseeno je moral na novo posneti pesmi, namenjene za Bat Chain Puller, dodal je tudi nekaj novih in vse skupaj je le izšlo pod naslovom Shiny Beast, ki bi lahko že pomenil veliko vrnitev kapitana Beefhearta. Iz brezkrvnosti albumov za Mercury se je vrnil poln novih moči in z novim Magic Bandom. Le tako je lahko zaživel v vlogi učitelja. A kaj, ko sta se ravno tedaj spričkali evropska in ameriška podružnica založbe Virgin – in v Beefheartovi domovini album praktično ni imel promocijske podpore. Tako je Beefheart dočakal veliki trenutek šele leta 1980 z albumom Doc At The Radar Station. Pri Virgin so le uvideli, da je Beefheartu potrebno dati vso svobodo, da lahko razvije potenciale. Na plan so prišli s predlogom, da ponovi postopek, ki ga je uvedel s Trout Mask in Lick My Decals, in odgovoril jim je s kratkim “no problem”. Od stare zasedbe Magic Banda je ostal le tolkalec John “Drumbo” French, vskočili so kitarista Gary Lucas in Moris Tepper ter klaviaturist Eric Drew Feldman. Beefheart sam se je oprijel saksofona, basovskega klarineta in orglic, s katerimi je vnesel razdor med že tako razrahljano godbo. Spet je odgovoren za vsak ton na plošči; še enkrat pokaže, kako neverjetna je njegova sposobnost aranžiranja glasbe v stalnem gibanju. Zvok je spet neobrušen kot na zgodnjih ploščah, in ko so drugi na skrivaj obarvali ritmične instrumente v želji, da bi se približali sodobnosti, je Beefheart takoj opazil razliko in vrnil barvo zvoka na staro raven. Njegova vizija glasbe se je vse bolj približevala tehniki slikarstva, z dvodimenzionalno sliko brez globine. Zato pa je to plast stalno spreminjal, četudi v nasprotju z večinskim mnenjem. Kapitan je spet prevzel krmilo v svoje roke.

Album Ice Cream For Crow je izšel leta 1982. Zdi se, kot da je z njim Beefheart že načrtoval upokojitev. Na to ploščo, ki se je kasneje izkazala kot končni izdelek, je nameraval uvrstiti tudi nekaj starejših pesmi, in tako bi zaokrožil svoje glasbeno delovanje. Vendar, kot že tolikokrat, se je spet zapletlo okrog založniških pravic. Posnetke za nikoli izdani album Bat Chain Puller je imel še vedno v rokah Frank Zappa in jih ni želel predati avtorju in izvajalcu. Beefheart je v sebi lastnem hiperproduktivnem besu v eni neprespani noči spisal pesmi, ki so dopolnile album Ice Cream For Crow. Obenem je za spremembo s (spet) prenovljeno zasedbo Magic Banda pesmi dokončal v vsega nekaj tednih. Po neuspešnih dogovarjanjih o podaljšanju snemalne pogodbe z Virgin in predvsem naveličan rutinskega postopka snemanja in nastopanja in promocije vsakega albuma, se je Beefheart umaknil iz glasbe in se z ženo Jan preselil v puščavo Mojave. Natančnejših vzrokov upokojitve ni nikoli razjasnil, govorice pa so vsemogoče. Menda ga je prepričala Jan, ki je zadnja leta vodila menedžerske posle. Dejstvo je, da Beefheart s slikami zasluži precej bolje kot prej z glasbo. Drugi viri navajajo, da je Beefheart neozdravljivo bolan. Sam je slovo pospremil le z izjavo, ki ne razkriva pravih razlogov: “Upokojil sem se. Moral sem se. Postal sem tako dober trobentač, da sem se ustrašil, da si bom odpihnil glavo. Zato sem začel drugo življenje.” (povzeto po reviji Wire, 1998)

Drugo življenje

Še dve leti po “uradnem” odhodu je Don Van Vliet poskušal z Garyjem Lucasom predelati stare osnutke, a ni šlo. Od takrat je o njem še komaj kaj slišati. Stike vzdržuje le še z najožjimi prijatelji, je uspešen slikar, za glasbo pa se zdi, mu je malo mar.

K sreči je mar drugim. Dolg je niz ustvarjalcev, ki so črpali in še črpajo iz njegovih ritmičnih akrobacij, razslojevanja tkiv in vsesplošne perverzije. Začenši pri Pere Ubu, Devo, XTC in The Fall, ki so z zgodnjimi ploščami vzbudili zanimanje za Captaina Beefhearta in posredno konec sedemdesetih let poskrbeli za njegov preporod. Brez hvalnic niso mogli niti bendi v osemdesetih; med novejšimi pa se mu klanjajo belgijski dEUS, ki so doživeli čast, da je Eric Drew Feldman produciral njihov album In A Bar, Under The Sea. Isti Eric je sedaj član PJ Harvey, ki si je vedno želela podeliti mikrofon s Captainom Beefheartom.

Lani je Zoot Horn Rollo v knjigi objavil spomine, zelo oseben pogled na zgode in nezgode sodelovanja s Captainom Beefheartom. Resneje se ga bo lotil pisec angleške revije Wire, Mike Barnes, ki obljublja kritiško-refleksivno biografijo s predgovorom Johna Peela. Posebej dejavne v obujanju zapuščine Captaina Beefhearta so gramofonske založbe. Pripravljajo ponovne izdaje vseh albumov z bonus pesmimi. Rhino Records je že objavila dvojni retrospektivni disk The Dusk Blows Forward, ki zajema vsa obdobja Beefheartovega delovanja, skupaj s sodelovanjem s Frankom Zappo. Mnogo dlje gre petorna zbirka Grow Fins, ki jo je izdala založba Reverant (vodi jo John Fahey); streže le doslej neobjavljene posnetke, med drugimi tudi demo verzije vseh pesmi s Trout Mask Replica in radijske nastope, kjer je Beefheart znal poskrbeti s kakšno oguljeno izvedbo starih bluesov. Navkljub vsem izmikanjem je tako najbolje pokazal, kje leži njegovo srce.

Izjave Captaina Beefhearta:

- O otroštvu: Ko sem imel tri leta, sem rekel mami: “Ti boš Sue, jaz bom Don in on (moj oče) bo Glen. Ne stopajta čez to mejo, če želita, da bomo prijatelji.” (z ovitka kompilacijskega albuma A Carrot Is As A Rabbit Gets To A Diamond)

- O vokalu: Vem, da imam od vseh najbolj razburljiv glas. Ah, ta zvok. Postavi me tja gor, postavi zraven kogar koli, in boš videl.

- O resnosti: Nisem resen. Nikoli nisem bil in nikoli ne bom. Menim, da je resnost stvar preteklosti in da je treba vsakega, ki resno pristopa h glasbi, zasmehovati.

- O zaslužku: Ne želim prodajati glasbe. Rad bi jo kar poklonil, saj mi ni bilo treba plačati zanjo, kjer jo črpam sam.

- O osnovnem ritmu rock’n’rolla: Prekleti ritem. Ta bum, bum, bum ... Zakaj to počnejo? Kaj ne vedo, da je slabo za srce? Nikoli ne bi tako skrbel za srce.

- O sprejemljivosti: Moja glasba ni tako različna od glasbe, ki je v glavah drugih ljudi. Sprejemam jo povsem naravno. Mora biti nekje v njihovih mislih. Slej kot prej jim bo moja glasba všeč, naučili se jo bodo uživati, ne da bi vedeli, zakaj.

- O kritiki: Občasno preberem kritike mojega dela. Zelo lepo od njih, da sploh poskušajo pojasniti umetnost. To je res pogumno.

Izjave o Captainu Beefheartu:

- Če lahko koga v rockovski glasbi označimo za genija, je to Captain Beefheart. (John Peel)

- On je nacist. Ob njem se počutiš kot Ana Frank. (Gary Lucas)

- Mnogi od članov spremljevalne zasedbe trdijo, da je jemal več LSD-ja kot kdor koli drug na tem svetu. (Robert Palmer, New York Times)

- Zagotovo je z besedili vplival name. Samo če pomislim na barvo in podobo njegovih zamisli, ne da bi jih neposredno povzel. Pravzaprav, če imam težave pri pisanju besedil, vzamem priložena besedila k Trout Mask Replica in jih nekaj preberem. (Chris Cornell)

- Trout Mask Replica je bila zelo vplivna plošča. Je res presenetljiv izdelek. Najprej, zveni kot dva različna benda naenkrat v isti sobi ali kaj takega. Potem prisluhneš in opaziš, da je vse skrbno organizirano. Nobenih naključij. Ima vsa rockovska in bluesovska tkiva, ampak popolnoma prenovljena in sveža. (David Byrne)

Janez Golič

Diskografija (vsi redni albumi):

Safe As Milk (Buddah, 1967)

Strictly Personal (Buddah, 1968)

Trout Mask Replica (Straight, 1969)

Lick My Decals Off, Baby (Straight, 1970)

The Spotlight Kid (Reprise, 1972)

The Clear Spot (Reprise, 1972)

Uncoditionally Guaranteed (Mercury, 1974)

Bluejeans And Moonbeams (Mercury, 1974)

Shiny Beast (Bat Chain Puller) (Virgin, 1979)

Doc At The Radar Station (Virgin, 1980)

Ice Cream For Crow (Virgin, 1982)