Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: BIGor in Viva

Hellacopters

Švedski orkan

Pomislite, koliko rockerskih bendov, s katerimi vas bombardiramo mediji, je takih, ki jih nista povrgli ameriška in angleška gruda. Odgovor poznamo, z njegovo žalostjo pa se kljub bohotni in razvejani produkciji srečujemo tudi tisti, ki se nekoliko resneje ubadamo s tem segmentom glasbene industrije. Pred vami je izjema: intervju s skupino (pravzaprav članom, basistom Kennyjem), ki ji je uspelo pošteno zatresti tradicionalna in druga rockerska tla po vsem svetu. Tudi lanskega novembra v Münchnu ni bilo drugače. Pri tem je pomembno, da so se Hellacopters zadev lotili od znotraj in da so bili pri početju deležni podpore.

Kako je danes s švedsko rockersko sceno? Imate kar dolgo tradicijo: v šestdesetih letih je veliko bendov iz Velike Britanije prihajalo k vam, vadili naj bi nastope za evropsko turnejo, v času punka je nastalo kar nekaj pomembnih glasbenih imen - Leather Nun, Robots, Nomads ...

Sex Pistols so v Stockholmu igrali leta 1976.

Se ti zdi tudi to eden od razlogov, da je scena tako zrasla?

Ne bi vedel. Na Švedskem – in predvidevam, da je v Sloveniji ravno tako – se večina mulcev loti standardnih zadev, kot je na primer nabijanje nogometa. Če nisi za take reči, moraš najti nekaj sebi podobnih izobčencev in z njimi ustanoviti bend. To se po mojem dogaja povsod po svetu, le da na Švedskem res nimaš kaj drugega početi. Že v šestdesetih letih smo imeli zagrete modse in hipije. Potem smo imeli v sedemdesetih močno progresivno hipijevsko gibanje, ki se je vleklo vse tja do osemdesetih, ko se je seveda zgodil švedski punk. Takrat so nastali Nomads, Boltelops, Shoutless, ko pa so začeli bledeti še ti bendi, se nam je v devetdesetih letih zgodil metal. Takoj nato smo ljudje prav s te metal scene odrasli, resneje smo začeli kopati po starih ploščah in se srečali z izvajalci, kot sta Fats Domino in Howlin' Wolf. Tu smo danes. Na švedski glasbeni sceni se je vedno kaj dogajalo, včasih več, drugič manj.

Ko sem prvič bral o Hellacopters, sem izvedel, da prihajate nekateri člani benda iz Entombed, ampak da ne zvenite kot oni. Entombed so bili zame najboljši rock’n’roll metal bend. Kako ste se odločili, da se preizkusite v rockovskih vodah?

Vizija je bila v začetku meglena. Spomnim se, da mi je Nicke, ki je takrat ravno prišel s turneje z Entombed, telefoniral in me vprašal, če bi začel igrati rock. Vprašal sem ga, kakšen rock ima v mislih, kaj to je, rockovski bend. “Ne vem, navadna rockovska skupina, Patti Smith, Television, navaden rock,” je odgovoril. Ideja mi je bila všeč, že dolgo nisem bil slišal dobrega rockovskega benda. To je bilo v bistvu vse. Edini naš cilj je bila prva mala plošča. Dokončali smo jo v treh dneh po ustanovitvi skupine. To je bilo to.

Zanimiva se mi zdi povezava med švedsko rockovsko in metalsko sceno. Če zadeve primerjamo s Slovenijo ... sploh si ne morem zamisliti, da bi bilo kaj takega možno.

Še pred kratkim je bilo tudi na Švedskem tako. Mislim, da je bil Nicke eden od prvih, ki je bil sposoben preseči te ovire. Ko je slišal New Bomb Turks in Supersuckers, se je navdušil do konca. Prvi je tudi začel igrati bolj rockerske zadeve. Sledili so mu mlajši člani Entombed. S starostjo je pač tako, ko jih imaš 35, ne gre več butnglavsko. Ne moreš odkrivati Amerike, saj bo vse, kar bo nastalo, crossover med tistim, kar je bilo nekoč že narejeno. Če koplješ po glasbi, pa lahko vedno koplješ samo globlje. To zdaj mulci tudi počnejo. Mi smo bolj ali manj zrasli s punk rockom. Zdaj, ko smo odrasli, vemo, da to ni vse, in se poglabljamo v rock’n’roll. Ne gre drugače, kot da odkrivaš vse starejšo muziko. Tudi tisti, ki poslušajo Rolling Stones, enkrat odkrijejo Muddyja Watersa in Howlin' Wolfa. Nekateri odkrijejo Sex Pistols in GBH ...

Ko govoriš o reciklaži r’n’r zgodovine, je zanimivo, da elektro, tehno scena uporablja semple, drugačne mašine sicer, ampak v enake namene kot vi, ki vzamete rif, recimo, Motörhead in ga zmešate z rifom Kiss. Kaj si misliš o tem, če govorimo v kontekstu, da je vse miks nečesa iz preteklosti?

Ko uporabljam besedo crossover ne mislim na dva glasbena stila iz preteklosti, ki jih gre belec mešat, na primer hip hop s heavy metalom. Saj nočemo poslušati mešanice Vanila Ice in Judas Priest - ali pač? To ne bi prineslo nič dobrega. Ravno obratno mislim: ko rečem crossover, mislim na glasbenike, ki se trudijo biti originalni in so pripravljeni vzeti koščke različnih kultur in jih zlepiti skupaj v smiselno celoto. Jaz nimam težav z elektro sceno, razen, da jo je popularizirala - tako kot vse drugo - MTV. Ko so elektroniki začeli, je bil to pravi punk. Nekaj otrok je v gozdu tripalo na gobicah in se celo noč zviralo pod stroboskopi. Za tako stvar sem takoj, stoodstotno. Zdaj, ko prižgem televizijo in poslušam ‘move your body, shake your ...”, pa mi ni več všeč. Niso se za to borili.

V osemdesetih letih so ljudje o takih nizkotnostih precej več razmišljali in tudi govorili, zavest so dvigali tudi na koncertih. Zdaj nekako vsi pričakujemo, da se bo vsak znal odločiti sam pri sebi.

Revolucija se lahko zgodi samo v vsakem posamezniku. In tudi, ko se zgodi, se ne da storiti nič posebnega, ker pristaneš v množici enakih, ki je še vedno premajhna ... Nikoli ne bom mogel ljudem, ki ne razumejo mojih stališč, dopovedovati, v kaj je treba verjeti in kako živeti.

Vi definitivno verjamete v glasbo in živite za glasbo. V petih letih ste prišli daleč in tako rekoč uspeli. Trije albumi in več kot 20 malih plošč je za vami. Kaj je skrivnost vašega ukvarjanja z glasbo?

Kot je rekel William Borroughs: “Če želiš biti pisatelj, potem piši!” Če si v bendu, če si res želiš igrati glasbo, potem igraj! Odkar smo Hellacopters nastali novembra 1994, je glasba edina stvar, s katero se ukvarjamo. Od naše prve singlice, katere izdelavo smo v celoti plačali sami, našega četrtega koncerta, ko smo že nastopili z UK Subs, in vseh drugih koncertov, ko smo tudi na stadionu v Stockholmu igrali kot predskupina, do zdaj, ko sedim tule in se pogovarjam z vama. Edino, s čimer smo se ves ta čas ukvarjali, vse, kar smo dosegli, je bilo igranje naše glasbe.

Ne počnete čisto nič drugega?

Ne, nimamo niti dovolj časa za vse, kar bi radi počeli v glasbi.

Ko ste začeli, ste najprej izdajali samo single. Ta poteza se mi zdi dober korak za vstop na sceno, saj je znano, da na singlice prisegajo predvsem fani, ne pa ljudje, ki padajo na trende. Bazo fanov ste si z njimi utrdili že na samem začetku.

Res je, treba je dovoliti pravim ljudem, da te prvi spoznajo, in naša glasba je pisana na kožo prav tistim, ki brskajo v delih ploščarn, kjer so singlice. Tisti, ki kupujejo glasbo v veleblagovnicah, ne bi nikoli brskali za našimi vinili.

Se ti zdi, da ste na glasbeni poti srečali prave ljudi?

Pravzaprav so nam v dobrem - in tudi slabem - precej pomagali mediji. Ko smo posneli peto malo ploščo, to je bilo še daleč pred našim prvim albumom, se na švedski glasbeni sceni ni dogajalo nič. Cardigans so šli na Japonsko, drugi švedski pop bendi - vsi so prisegali predvsem na britpop - so bili v Nemčiji, Angliji, Švedski so obrnili hrbet. Mediji niso imeli o čem pisati. Potem so videli štiri fante v usnjenih jaknah, mislili so si “Ohoho, frka!” - in nenadoma smo postali novica. Veliko so pisali o nas, tudi o močnem rockovskem gibanju, ki naj bi se v tistem času dogajalo, čeprav smo bili v resnici na sceni sami stari prijatelji. Ko so se že naši mediji toliko ukvarjali z nami, so se začeli zanimati še tuji, in tako se je krogla začela valiti. Mediji lahko precej pomagajo skupini, vendar v sebi nosijo tudi pasti. Nas imajo, na primer, za nosilce skandinavske rockovske eksplozije. To nikakor ni res.

V zadnjih treh letih veliko nastopate, in to po vsem svetu, od Avstralije do ZDA in Evrope. Kako ste prišli do pravih stikov za nastopanje v ZDA in Avstraliji?

Precej enostavno. V ZDA enostavno predvsem zato, ker imamo v mnogih ameriških bendih prijatelje. Nekateri se že dolgo poznajo z Nickom, ki je po ZDA igral z Entombed, z drugimi smo se srečali na festivalih, tretji so spet bili v Stockholmu in smo najprej tam igrali kot predskupina. Lahko celo rečem, da smo v prijateljskih odnosih z večino ameriških bendov, ki so nam všeč, in povečini smo z njimi tudi že igrali. V ZDA torej sploh ni bilo težav, imamo tudi agenta, ki je v poslu dobro podkovan, saj se z underground bendi ukvarja že približno 20 let. Z Avstralijo je zgodba precej podobna. S tistega konca smo dobili veliko pisem, med njimi sta dve izstopali. Prvo je napisal John iz Asteroid B-612, ki nam je poslal vtise o naši prvi plošči: “Kaj je zdaj to? Igrate avstralsko glasbo, ste pa z drugega konca sveta!” Drugi so bili fantje iz skupine Powder Monkeys, ki so napisali približno isto: “Mislili smo, da smo edini, ki še igramo tako muziko, kaj je zdaj?” Ko smo poslušali njihovo glasbo, smo si tudi mi mislili isto, da v bistvu ustvarjamo isto reč. Tako smo torej prišli v stik z avstralsko sceno.

Ko sva se pogovarjala z Gluecifer, sva jim zastavila isto vprašanje, kot ga bova tebi: Ali veš, kje je rockovska povezava med Skandinavijo, v vašem primeru Švedsko, in Avstralijo? Res gre za podobno zveneče bende, ali veš, kje je kavelj?

V kategorijo Švedske in Avstralije bom uvrstil še Španijo. Od konca sedemdesetih sestavljajo te države trikotnik, v katerem nastajajo podobne zvrsti garažne muzike. Težko je razložiti, od kod to izvira. Ne vem, kako bi pojasnil. Strinjali se bomo, da avstralski bendi vedno zvenijo avstralsko, imajo svoj pristop. Očitno so bili švedskim bendom ti avstralski bendi všeč, pri njih so se učili, spomnim se, na primer, da so pri nas Limespiders na veliko prodajali singlice, švedski bendi so bili nad njimi navdušeni in so jih po svoje kopirali. Vendar pa je treba vedeti, da tudi avstralski bendi priznavajo, da so nanje vplivali naši bendi. Ta razmerja so res hecna.

Glavni vpliv na vse so bili zvoki MC5 in Stooges. Ko so Radio Birdman začeli, so bili avstralska reakcija na Detroit.

Za Radio Birdman ta trditev absolutno drži, posploševati pa zadev vendarle ne smemo. Jaz sem na primer hudo alergičen na članke o Hellacopters, še posebej, če so v meni nerazumljivem jeziku, edine besede, ki jih razumem, pa so MC5, Stooges, garage rock, Motörhead. Zvoki iz Detroita so bili nekaj posebnega, zaradi funka in soula, s katerima je bilo mesto prepojeno. Tudi belci so živeli z njima, hkrati pa so bili jezni, in to je ustvarilo te specifične zvoke iz Detroita. Kasneje se je Avstralija res obesila na ta zvok, tudi mi smo po svoje pristali v njem.

Ko smo že pri zvokih, bi lahko pogovor usmerili tudi na zvoke, ki ste jih objavili na zadnji plošči Grande Rock. Glasba je precej drugačna od tiste, ki smo je bili vajeni z vaših prvih dveh plošč. Spremenili ste zvok - na prvih dveh je precej grob, zdaj je nekako spoliran.

Pesmi so še vedno precej enako naravnane. Na zadnji plošči Grande Rock so komadi, ki bi jih lahko objavili tudi na Supershitty, tudi na Supershitty so komadi, ki bi jih zlahka objavili na Payin’ the Dues, na Payin’ the Dues bi spet našel komade, ki bi jih lahko objavili na obeh drugih ploščah. Vse tri plošče se torej zvočno razlikujejo predvsem zaradi pristopa k produkciji in zvoku.

V intervjuju za Viva Zwei sta Nicke in bobnar povedala, da ste snemali v studiu, ki je bil slaven v šestdesetih in sedemdesetih, in da ste hoteli narediti album, ki bi zvenel kot iz tistega časa - takrat so po vašem izdajali najboljše albume.

Ko smo šli v studio, si nismo rekli, da moramo narediti spolirano ploščo, mnenja sem celo, da bi imeli Grande Rock - če ne bi prej izdali Supershitty to the Max - za precej grobo rockovsko ploščo. Supershitty nas predstavlja v koncertni luči, z njo smo si nakopali kup težav - ploščo imam sicer zelo rad -, saj v primerjavi z njo vse druge zvenijo mehke in pološčene. Zato nas veliko sprašujejo: “Ste se očistili, niste več punkerji?” V osnovi gre za enake pesmi. Razlika je v tem, da smo prvo ploščo posneli v 20 urah v kleti v Stockholmu, za snemanje Grande Rock smo se za tri tedne umaknili v gozd, imeli smo dovolj časa za premislek o tem, ali bi uporabili orgle ali piano, maracas ali kaj drugega. Imeli smo dovolj časa za poigravanje z dinamiko, energijo, nismo vam je direktno vrgli v obraz.

Ko smo že pri vaših ploščah, zakaj ste drugi plošči Payin’ The Dues dali točno tak naslov? Le nekaj časa pred tem ste bili v ZDA na turneji s Quadrajets, ki pripadajo isti glasbeni sceni, in oni so v istem času ploščo naslovili Pay the Dues.

To je bilo res smešno. Eni za druge nismo imeli pojma, da imamo praktično enaka naslova.

(Intervju prekinemo zaradi nastopa skupine Hydromatics, nadaljujemo ga po nastopu.)

Kako so se tile fantje, ki so prekinili naš intervju, zbrali?

V Hellacopters smo vsi hudi fani Sonic's Rendezvous Banda (v nadaljevanju SRB, op. a.). Začelo se je tako, da smo zbirali kasete z njihovimi koncertnimi posnetki. S Tonyjem Slugom, ki v The Hydromatics igra kitaro, sem se najprej srečal prek izdaj njegovih HC in rockovskih bendov, ki jih je ogromno (med drugim Nitwitz, B.G.K., Loveslug op. a.). Ko smo imeli koncert v Amsterdamu, smo se z njim srečali v živo, šli na večerjo in se začeli pogovarjati o sodelovanju. Končalo se je pri njem doma in izkazalo se je, da je tudi on fan SRB. Poslušali smo kasete s koncertnimi posnetki, ki jih do takrat še nikoli nismo slišali, kadili džointe ... Tony ima prijatelja Jeffa Ginsberga, ki je Scottov prijatelj, Scott Morgan, ta, ki je bil nocoj na odru, pa je bil član SRB. Jeff mu je torej povedal, da v Evropi neka skupina ljudi totalno tripa na SRB, da Hellacopters prihajamo v ZDA, da bi se z njim radi srečali, in če je možno, tudi igrali. Prišel je na naš koncert v New York s punco Maureen in kitaro. Tako se je začelo.

Kako se je nadaljevalo?

Izkoristili smo vsako priložnost, ki se nam je ponudila za igranje z njim po ZDA. Potem smo skupaj posneli singel, na katerem sta dve njegovi pesmi, Slow Down Take A Look in Sixteen With The Bulett - oba komada sta iz obdobja po SRB. Kasneje se je izkazalo, da so Tony, Nicke in Scott pripravljeni skupaj ustvarjati, pridružil se je še četrti član Theo, ki igra bas in je bil že član malega milijona bendov - igra že 20 let, bil je soustvarjalec tiste orginalne garaže.

Ko govoriš o projektu Hydromatics, se ponovno izkaže, da je rockerska skupnost zelo majhna in da se pravi ljudje hitro najdejo.

Prav zares. Scott je starejši od mojega očeta, tudi Maureen je starejša od moje mame, pa se mi vseeno zdita d best, najbolj kul človeka na svetu. Dovolila sta nam, da smo vadili v dnevni sobi v majhni hiši, ki jo imata v Ann Arborju blizu Detroita. Dovolila sta mi, da sem igral na feršterkerijo Garyja Rasmussena (tudi on je iz SRB). Maureen je priskrbela travo, sedeli smo na verandi, v hiši, kjer je SRB posnel skoraj vse plošče, se zadevali, uživali do skrajnosti ...

Zdaj govoriš o človeku, ki je tvoj idol, kakšen odnos imate Hellacopters s svojimi fani?

S polovico ljudi, ki so nam pomagali izdati naše single, smo se srečali po koncertu, šli ponavadi k njim domov žurat in prespat. Ko se naslednje jutro zbudimo, se velikokrat zgodi, da se dogovorimo o izdajanju plošč ali drugi obliki sodelovanja. So pa tudi druge vrste fani, taki, ki hočejo kakšen košček nas ali podpis na majico, CD. Moj odgovor takim je, da jim sicer lahko uničim njihovo robo, a da bi raje kot to, šel na pijačo in se z njimi nekaj časa družil. So pa ljudje - in s tem fani - od države do države različni. Na Japonskem je vse strašansko čudno. Tam nas mešajo z Beatlesi. V hotelskem lobiju nas vedno čakata vsaj dva človeka, pa tudi dvajset, vsako jutro, vsakič, ko smo tam. Za povrh se je z njimi zelo težko zaštekati - pridejo, pa jim je nerodno vprašati, ali se s tabo lahko slikajo ...

Za konec nama še povej, kaj se bo z vami dogajalo v prihodnjih mesecih.

Najprej turneje, turneje, turneje, potem pa je že na vrsti plošča, ki jo gremo snemat marca. Glede na to, kar mi je od materiala v pripravi Nicke doslej odigral, bi rekel, da bodo komadi čemerni - žalosten in temen album.

BIGor in Viva