Iko Otrin

Slovenski balet danes

Od 11. do 13. decembra 1999 je v Mariboru potekalo četrto tekmovanje mladih slovenskih baletnih plesalcev, ki so mu organizatorji dodali promocijo treh novih knjig o baletu in okroglo mizo o baletnem šolanju, kjer je bilo slišati marsikatero grenko na račun razmer, v katerih živi slovenski balet. Pogovarjali smo se z gospodom Ikom Otrinom, koreografom in baletnim pedagogom na mariborski Srednji glasbeni in baletni šoli, ki je bil predsednik organizacijskega odbora tekmovanja.

Zakaj je bilo tokrat tekmovanje tako pozno, šele ob koncu leta?

Slovensko baletno tekmovanje poteka bienalno in je torej staro osem let. Tako kot prejšnjikrat ga je hotelo pripraviti tajništvo TEMSIG v Ljubljani, pa do postavljenega roka ni prišla niti ena prijava. Prosili so me, da prevzamem organizacijo, in začel sem znova. Podaljšali smo rok za prijave, potem pa nam je SNG Maribor zaradi svojih obveznosti spremenilo termin tekmovanja, kar je vzbudilo precej negodovanja med kandidati. Padli so celo nesmiselni predlogi, da bi tekmovanje odpovedali ali preložili na prihodnje leto. Vedel sem, da ne smemo odnehati, kajti če bi letos tekmovanje opustili, potem bi umrlo, kot da ga nikdar ni bilo. Mladi plesalci so za to prireditev hvaležni, radi delajo, trudijo se. Letos smo imeli precej strogo žirijo. Vsaka žirija ima seveda svoj okus, tudi tokratna bi lahko podelila kakšno nagrado več, vendar je bistvena pravičnost. Odličen pa je bil sklepni koncert. Takrat so vsi sproščeni, ni več prisile, napetosti, takrat se zares pokažejo.

Je žirija tega tekmovanja mednarodna?

Pred štirimi leti, ko smo tekmovanje tudi pripravili v Mariboru, smo imeli v žiriji tri tuje in dva domača člana, letos pa štiri domače in kolegico iz Zagreba. Vzrok je seveda finančne narave.

Koliko sta naši operno-baletni hiši naklonjeni tekmovanju, se zanimata za najmlajše kadre?

Da in ne. Morali bi se zanimati, a se mi zdi, da baletni gledališči premalo sodelujeta z baletnima šolama, to je za perspektivo velika napaka. Tudi za samo tekmovanje nista posebej zainteresirani. Mladi plesalci, ki še nimajo izkušenj, bi potrebovali njuno pomoč, saj se vsak plesalec ne more sam pripraviti za tekmovanje. Imeti mora mentorja, dobiti koreografa, ki dela z njim nekaj mesecev. Mislim, da bi morala vodstva gledališč sodelovati, saj gre za njihove bodoče kadre.

Kako je trenutno s študijem baleta, do katere stopnje se lahko izšolaš pri nas?

Pred leti smo bili srečni, ko smo dobili srednjo baletno šolo. Rekli smo: zdaj se bomo lahko baletu zares posvetili. Prišle pa so nove gimnazije in spet smo samo repek glasbene gimnazije, nekje pod črko D. Ne bi rad preveč kritiziral, a res je, da človek premišljuje, ali so te glasbene in baletne gimnazije tisto, kar potrebujemo, kar daje največ možnosti. Prihajamo do prepričanja, da ta šola plesalca v razvoju omejuje, ker ni več umetniška gimnazija, ampak srednja šola, kjer je vse drugo pomembnejše, glavni predmet, s katerim bo pozneje plesalec služil kruh in se oddolževal skupnosti za stroške šolanja, pa je na zadnjem mestu. Po celem dnevu sedenja pri splošnih predmetih pride plesalec v dvorano utrujen. Kako naj potem dela! Glasbeniki, razen pri nekaterih glasbilih, lahko vadijo tudi doma, plesalci pa imajo strokovne predmete samo petkrat na teden, in na Ministrstvu še zmanjšujejo kvoto ur, tako da je na primer obseg ur za drugi glavni predmet - karakterne plese - zmanjšan z dveh na eno samo uro tedensko, kar je za plesni predmet že samo po sebi nesmiselno. Ob tem pa niso zmanjšali programa. Na srečo imamo samo dve srednji baletni šoli, da se vsaj približno uskladimo. Učitelj namreč predpisanega programa ne more predelati v celoti in prav lahko se zgodi, da dijaki z dveh različnih šol pridejo z neenakim znanjem. V tujini je tako: ko pride dijak v baletno šolo, je tam od jutra do večera. Najprej je razgibavanje, nato tako rekoč ves dan pleše. Seveda ima tudi druge predmete, še posebej v francoski šoli, ki je zelo resna in zahtevna, ampak kljub temu je vse podrejeno plesu. Ne razumite me napak, nič nimam proti splošni izobrazbi. Tudi plesalec mora biti izobražen, vendar naj bo izobražen humanistično. Baletni plesalec bi moral imeti absolutno več časa za svoje telo, da bi iz njega naredil dober inštrument, da bi lahko dosegel kvaliteto.

Govorilo se je o ustanavljanju višješolskega in visokošolskega plesnega študija. Kako daleč je ta?

Ha, to je pa tako. Pred petimi leti nas je rektor mariborske Pedagoške fakultete prosil, da naredimo program za baletni oddelek na Pedagoški fakulteti. Vsi veseli smo se takoj lotili dela, garali kot konji, program oddali - od tedaj pa je vse tiho. Menda je dr. Neubauer skušal na ljubljanski Pedagoški fakulteti uvesti višjo stopnjo baletnega študija, pa tudi o tem ni nič več slišati. Zdaj prihaja v veljavo novi zakon, po katerem lahko na srednjih šolah poučujejo samo visoko izobraženi kadri, ki jih seveda nimamo. Začeli smo spraševati, kaj je z našim predlogom programa, kje je ta študij, kdo bo zdaj sploh lahko poučeval strokovne predmete na naših srednjih baletnih šolah? Saj to je popolnoma zaprt krog. V tujini baletne soliste in plesne pedagoge, ki imajo dovolj izkušenj in dokažejo potrebno raven znanja, habilitirajo in jim omogočijo naziv profesorja, pa čeprav včasih nimajo niti mature. Nekateri mi zamerijo, a še vedno trdim, da je lahko znanje, ki ga kdo pridobi v desetih ali celo petnajstih letih nastopanja v plesnih predstavah, enakovredno diplomi univerze. Če želimo nadaljevati z vzgojo plesalcev, bi morali najti pot do habilitacije profesorjev. Naš prostor je tako in tako majhen, malo nas je in majhno je tudi število talentov, pa še tem ne omogočamo, da bi se razvili. V Mariboru in v Ljubljani se ne zmoremo dogovoriti za skupen nastop, sodobni plesalci se držijo čisto zase in si iščejo popolnoma svoje možnosti šolanja. Vse to je nesmisel. Morali bi držati skupaj, saj je vse gibanje, vse je ples! Lani so mi z Zavoda za šolstvo poslali program nove gimnazije za sodobni ples, naj bi ga evalviral. Ta program veliko pozornosti in časa namenja ustvarjanju, samo trikrat na teden po dve uri pa telesni tehniki. Ampak šolanje mora iz našega telesa vendar narediti inštrument, s katerim lahko potem ustvarjalnost izrazimo. Žalostno je, da so ti mladi sodobni plesalci izredno pametni in razgledani, imajo zelo dobre zamisli, njihova telesa pa večkrat še niso sposobna, da bi jih prenesla gledalcem. Vrsto let sem predaval na Folkwang Hochschule pri Kurtu Jossu, ki je res znano sodobno ime. Tudi on trdi, da mora šola narediti inštrument, in če bo ta dober, bo iz njega vsak koreograf naredil nekaj svojega. Zato je sam v svojo sodobno šolo obvezno uvrstil tudi klasični balet, ker je ena od telesnih tehnik, ki veliko pomeni. Seveda ni edina, nihče danes ne koreografira v slogu Labodjega jezera, ampak telo mora biti sposobno tudi tega.

Kakšne možnosti torej imajo naši mladi plesalci po končani srednji baletni šoli? Najboljši gredo v tujino, kaj pa drugi? Dogaja se, da je izmed sedmih diplomantk in diplomantov Srednje baletne šole v baletni ansambel SNG sprejet samo eden.

Seveda, najboljši gredo ponavadi v tujino, in to predvsem zato, ker so pri nas slabe plače, nezanimivi repertoarji, ker ni pogojev za razvoj. Plesalci bi hoteli plesati, pa ne morejo, ker imamo premalo predstav. To je začaran krog. Gledališča trdijo, da Ministrstvo ne dovoli novih nastavitev, v resnici pa vidimo, da je mest na baletu več kot plesalcev. Se pravi, da so delovna mesta baletnikov razporedili drugam. Zato je v baletnih ansamblih veliko honorarcev, to je zanje precej tvegano, in ni čudno, da mladi premišljujejo, ali se jim splača toliko garati za tako negotovo prihodnost.

Po novem zakonu nimajo niti možnosti, da bi šli poučevat. Se morda v srednji baletni šoli učijo tudi o koreografiji, o pisavah? Bi lahko kako uporabili ta znanja?

Žal v predmetniku naše šole že nekaj let ni niti predmeta terminologija, ker je zaradi zmanjševanja števila ur izpadel. Uporabljamo baletne izraze, ki so večinoma francoski, nekateri tudi ruski in angleški, ti mladi pa nimajo pojma, kako se to napiše. Zelo nerodno je, da je njihovo znanje tako površno. Včasih smo imeli terminologijo, metodiko ... Žal je tako, da vsakič, ko črtajo kakšno uro, črtajo uro strokovnega predmeta. Na okrogli mizi o baletnem šolanju smo se o tem veliko pogovarjali in bili ogorčeni. Pripombe bomo poslali Ministrstvu za šolstvo, koliko bo pomagalo, bomo pa videli. Lahko vam povem še zanimivost izpred dvajsetih let. Takrat mi je, ker sem bil trmast, uspelo priti do pogovora na visokem strokovnem svetu pri Ministrstvu. Pogovarjali smo se o številu ur in eden od svetnikov, dvakratni doktor, je rekel: “No, če pa v drugem letniku ni časa za to, boste pa za tisto leto s klavirjem ali baletom prekinili, pa v tretjem letniku nadoknadili.” Takrat je bil ravno Križaj na vrhuncu in padlo mi je na misel, da sem vprašal: “Kaj pa, če bi Križaj za eno leto prekinil in naslednje leto nadoknadil?” Seveda je bil odgovor ogorčen: “To je pa nemogoče, saj mora vendar biti v stalni kondiciji!” Seveda za balet po njegovem to ni veljalo!

To je najbrž odnos povprečnega Slovenca do kulture. Kot da bi bilo vse skupaj samo igračkanje.

Žal! V Sloveniji je problematična že sama odmevnost baleta. Lahko izvedemo čudovito predstavo, pa tega nihče ne opazi, noben medij ne objavi. Mnogim novinarjem v Mariboru sem se zameril, ker sem rekel, da uspešnim športnikom za vsako malenkost objavijo fotografijo, poročajo o vsaki podrobnosti. Ko pa mariborska balerina v Labodjem jezeru odpleše črnega in belega laboda, kar je najtežja naloga, tega nihče niti ne omeni. Novinarji se branijo, češ da ljudje baleta ne marajo. Seveda ne verjamem, da ga ne marajo. Ponuditi bi jim bilo treba. V Delu bi po mojem morali o vsaki baletni premieri objaviti dve ali celo tri različne kritike. Nekaj bo vsekakor treba storiti za večjo promocijo te umetnosti, da se bo premaknilo z mrtve točke.

Kaja Šivic