Urbana črnina

Izdajalci hip hopa (ali zgodba o založbah)

Marsikateri sapiens je silno podoben hrčku. Podobno, kot si pesimistični glodalec v kotičkih ustne votline skladišči futrček za hude čase, s(m)o tudi ljudje nagnjeni k zbiranju.

Najbolj neresni in promiskuitetni zbirajo ljubice in ljubimce, najresnejši pa cele dneve preždijo ob albumih z redkimi znamkami in kovanci. Včasih, v Titovih časih, je vsak posameznik imel svoj konjiček (navada je ostala do današnjih dni, le da morajo biti danes konjički narejeni iz sijoče pločevine): naše sošolke so zbirale prtičke, ljubavne verze in podpise v spominskih knjigah. Mondo uomo je zbiral značke (tudi bralne), znamke in pijačarske pločevinke, ki so bile tiste dni silna redkost. A zvezda stalnica in vezni člen vseh zbiralcev so bile nalepke. Poznali smo dve temeljni vrsti: konceptualne nalepke in nalepke kar tako. Konceptualne so bile tiste, ki smo jih lepili v posebne albume (še danes mi je žal, da mi je za tistega o Mundialu Argentina '78 zmanjkala prav nalepka z likom Braneta Oblaka – če jo kdo ima, se toplo priporočam!), kar tako pa vse druge. Moj stric Ludvik je bil poseben car, saj je na zadek metalno rjave Zastave 101 de luxe (ki še dandanašnji križari po slovenskih cestah) nalepil nekaj totalnih raritet, recimo eno veliko okroglo Elanovo stvar iz leta nekajinsedemdeset, ko so naredili prve smuči s prozorno maso ... Aha, vas že slišim, kako nergate, kaj v tako kvalitetnem glasbenem časopisu dela tako profana zadeva, kot so nalepke ... Ja, pravzaprav so samo izhodišče za kramljanje o glasbenih založbah, ki jim Anglosaksonci v žargonu rečejo labels. Nalepke, torej ...

A zavoljo lažje komunikacije ostanimo pri izrazu, ki je v naših ušesih bolj doma: založba. Čeprav moram nalepke omeniti vsaj še enkrat, to pa zato, ker govorim o rapperskih založbah, te pa morajo izdelke varovancev redno opremljati z nalepkami Parental Advisory – Explicit Content, ki od nakupa inkriminiranega materiala odganjajo vse dušebrižnike in malo deco. Hip hop založbe so pravzaprav ena hecna stvar – tako kot založbe nasploh. Predvsem v zadnjem času je veliko rompompoma, saj z združevanjem velikih založniško medijskih korporacij večino globalnega glasbenega trga obvladuje pet velikih multinacionalk: Universal, Warner, Sony, BMG in EMI. A te se cepijo na založbe, ki imajo podzaložbe, le-te imajo spet kakšno založbo pod podzaložbo – in vsi dobivajo denarce. Od koga? Od nas, ki plošče kupujemo, in od tistih, ki si jih izmišljajo in snemajo. Zlobni jeziki trdijo, da bi izdajateljem nosilcev zvoka zaradi njihove zgolj profitarske usmeritve lahko rekli tudi izdajalci. V naslednjem odstavku omenjeni gospodje bi se prav gotovo strinjali.

Že res, da so sanje vsakega rapperja dobiti record deal – Prince Paul je na to temo napisal celo prvo hip hop opero –, a ko je pogodba podpisana, pride reality bites ... pogodba z založbo dandanes ne pomeni, da boš kmalu izdal ploščo. Pogodba pomeni predvsem to, da je ne boš izdal za katero drugo založbo. In če te prvoizbranka postavlja na stranski tir, te nateguje, pred tvojega uvršča druge projekte, potem si pač rečeš, da boš šel drugam. Seveda, a šele, ko te prva založba izpusti. Samo spomnimo se DMX-a, ki mu je Columbia ploščo obljubljala že leta 1992. In potem vsako leto do leta 1998, ko so ga končno spustili k Def Jam, kjer je v dveh letih naštancal že tri. In jih tudi veliko prodal. Ampak to ni še nič, vam bo rekel Ray Benzino, šef skupine Almighty RSO, ki je prvo pogodbo podpisala leta 1985, prvenec pa je izšel leta 1998, potem ko so pobje zamenjali štiri založbe.

A da se ne bo tale prispevek izrodil v duhamorno tarnanje in stokanje nad korporativnimi dobičkonosnimi prijemi, bom v nadaljevanju poskusil vreči oko (in uho) na preteklo in trenutno stanje v hiphopovskem založništvu, ki pravzaprav sploh ni tako črno: v njem je prostora za individualne podzemeljske strelce, ki jih bolj kot novci zanima razvoj hip hop kulture, in za tiste, katerih motiv je prodor v najstniška srca in na prodajne police bencinskih črpalk. Zgodovina nas uči, da je v vsakem obdobju dvajsetletne zgodovine hiphopovskega založništva prevladovala kakšna založba, ki je z uredniško politiko narekovala najbolj hip zvoke hip hopa. Na samem začetku je bila to založba Sylvie Robinson Sugar Hill Records, ki je tudi izdala prvi hiphopovski nosilec zvoka, singel Rapper's Delight zasedbe Sugarhill Gang. Podjetjece gospe Robinson je bilo sicer uspešno, a vendarle so bili odnosi v njem preveč družinski, da bi se zadeva lahko razvila v resno založniško hišo.

Glas progresive v začetku osemdesetih je zato povzela založba Tommy Boy, ki jo je ustanovil Tom Silverman, možakar, ki je sedemdeseta preživel kot založnik publikacije Dance Music Report. Silvermana je v Bronx, središče nastajajoče kulture, zvlekel Malcolm McLaren, a k ustanovitvi založbe ga je nagovoril legendarni pionir elektro hip hopa Afrika Bambaata. Politika Tommyja Boya je bila vse do prodaje Warnerju leta 1989 zelo razvojna, se pravi, da so podpisovali z zelo ustvarjalnimi in nenavadno zvenečimi muzikanti, naj omenim le Stetsasonic in De La Soul. V začetku devetdesetih se je Tommyjev pobič rahlo izgubil, a se je v zadnjih letih spet našel – predvsem z ustanovitvijo divizije Tommy Boy Black, ki izdaja izključno debut single neznanih hip hop zasedb.

Že sredi osemdesetih se je na piedestal zavihtela založba Def Jam, nedvomno najbolj znana in dejavna hip hop založba ever. Spisek njihovih izvajalcev se bere kot enciklopedija rap muzike: Beastie Boys (samo prvenec), LL Cool J, Run DMC, Public Enemy, EPMD, Slick Rick, Onyx, Redman, Method Man, Foxxy Brown, DMX. Eksplozivna kombinacija ustanoviteljev – producentskega genija Ricka Rubina in poslovnega carja Russla Simmonsa – je vedno znala pilotirati med prodajnimi rezultati in ulično kredibilnostjo. No ja, nič ni vedno: ulična kredibilnost je po odprodaji Simmonsovega lastniškega deleža Universalu ter po posledičnem odhodu Public Enemy močno padla, Universalove delničarje pa bolj kot ulica zanimajo donosi, le-ti pa samo še rastejo ...

Na prelomu osemdesetih v devetdeseta je zvočno podobo hip hopa narekovalo kalifornijsko sončece ter založbi Priority in Death Row. Slednja je zavoljo hudo dvomljivih poslovnih prijemov lastnika, nekdanjega nogometaša Mariona Suga Knighta, postala predmet preiskave FBI, ki je dokazala, da je bil Death Row pralnica mamilarskega denarja losangeleških gangov, predvsem Bloodsov. He, kljub temu da je bil prvo grlo založbe, Snoop Doggy Dogg, simpatizer konkurenčnih Cripsov. A že brez FBI je imel Knightov imperij, ki se je v dveh letih razrastel čez vse razumne meje, dovolj težav. Najprej se je umaknil kreator g-funka Dr. Dre, nato so ustrelili Tupaca, Knighta so spravili v zapor in zgodbe je bilo tako rekoč konec. Po drugi strani pa se je založba Priority, ki je tesno povezana z Iceom Cubom, znala lepo pretihotapiti tudi v drugo polovico devetdesetih, dejavnost je razširila na film in distribucijo, tako da ji gre dandanes prav v redu.

Krono najbolj vroče založbe je na vzhod vrnila hiša, ki je za glasnogovornike izbrala nonet MC-jev iz outsiderskega Staten Islanda. Wu-Tang Clan je založbo Loud napravil za most wanted sredine devetdesetih, uspeli pa so predvsem Alkaholics, Xzibit, Mobb Deep in Big Pun. A Loud pravzaprav nikoli ni imel izdelane vizije, ki bi mu zagotavljala kontinuirano prisotnost in pritok svežih moči. Če pa dandanes vse staviš na nekaj znanih grl, si tako rekoč že ven iz igre. Loud se zdaj rešuje tako, da se je prodal Sonyju... To pa še na misel ne pride trenutni proizvajalki najkvalitetnejših hip hopov, založbi Rawkus. Rawkus ima vse, česar Loud ni imel (dovolj): izdelano strategijo, jajca za izdajanje mladih talentov, gromozansko produkcijo singlov, izvajalce motivira za medsebojna sodelovanja, predvsem pa ima posluh in občutek za ulico ter za ustvarjanje novih kultov. Rawkus tudi ne spi na lovorikah, saj vsaj vsaka dva meseca izda res dober dober album. Še informacija za mlade podjetnike: Rawkus nima distribucije v Sloveniji!!!

Poleg narekovalk tempa pa mirno in ustvarjalno živijo še mnoge druge založbe. Omeniti velja vsaj dva podjetna magnatorja, ki jima je uspelo s podpovprečnimi - ma kaj, zanič so - produkti ustvariti nadpovprečno bogatijo. Puff Daddy z Bad Boyem in Master P z No Limit sta seveda fenomena, ki jima je uspelo mimo vseh uzakonjenih mehanizmov korporativne miselnosti ustvariti dva dobro stoječa imperija, ki imata vsak svojo široko bazo hard core fanov in konzumentov. Omeniti velja še nekaj založb z umazanega ameriškega juga, ki so ob izključnem fokusiranju medijev na obe ameriški obali razvile avtohtone mikrozvoke, ki jih zdaj tudi s pomočjo novih tehnologij furajo na globalno tržišče. Poleg legendarne hiše Rap-A-Lot, ki je v rahlem zatonu, sem imel v mislih založbo La Face, ki daje dom zelo dobrima in unikatnima zasedbama Outkast in Goodie Mob.

Majhni in neodvisni torej še imajo možnosti. Pravzaprav jih imajo vedno več. Internetna založba Atomic Pop je že en dokaz. Pa recimo zahodnoobalne mikro hiše, tako rekoč samizdati Stones Throw, Dogday, Bilawn, Asphodel, OM, Quannum Projects in druge, ki se v off-lightu krasno razvijajo ter tako kot vzhodnoobalne WordSound, Nervous, Duck Down in še katera širijo manevrski prostor undergrounda. Osnovna energija za rast dreves je pač skrita pod površjem zemlje in vsi hiphopovski premiki imajo korenine v podzemnih zvokih.

In kako je pri nas? O resnem založniškem poslu ne moremo govoriti, lahko pa mladim izvajalcem šepnem na uho, da bi se mogoče Menarta po uspehu Tram 11 dalo pregovoriti v kakšno izdajo. Tudi pri kakšni drugi založbi boste mogoče naleteli na prijetnega sogovornika, a za obelodanitev dela se boste morali zanesti predvsem nase in na babice. Samo pazite, da njihovega denarja ne boste kam založili ...

Napo-Lee-Tano