Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Marina Žlender
Helmut Lachenmann
Raziskovalec novih glasbenih situacij
"Moj odgovor na musique concrete je instrumentalna musique concrete!"
Njegov opus ne spada niti med dela mlajše generacije niti med avantgardo, pa vendar je Helmut Lachenmann, izhajajoč iz klasične glasbene izobrazbe, razvijal ustvarjalno pot med serializmom in elektroakustično glasbo, pot, ki jo je imenoval instrumentalna konkretna glasba. Ob vse večji uveljavljenosti njegovih del zunaj Nemčije je čas, da o njem spregovorimo nekaj besed.
Rojen v Stuttgartu leta 1935, se je izobraževal na tamkajšnji Musikhochschule, kjer je študiral kompozicijo in klavir. Kot učenec skladatelja Johanna Nepomuka Davida se je spoznaval z zgodovino kontrapunkta in podrobno analiziral dela od 16. do 18. stoletja, to mu je izostrilo občutek za ravnotežje in v širšem pomenu odnos med racionalnim in emocionalnim v zahodni glasbi nasploh. Istočasno mu je David omogočil stik z deli skladateljev dunajske šole; v njih je Lachenmann prepoznal svojo perspektivo.
Prvi pomembnejši vpliv nanj je bila torej serialna glasba, ki jo je spoznal v stiku z avtorji, kot sta Stockhausen in Luigi Nono, pri katerem je v letih 1958-1960 izpopolnjeval znanje v Benetkah. Skupaj sta analizirala Monteverdijeve in Gesualdove Madrigale, Bachovo kantato Actus tragicus in drug klasični repertoar, vzporedno z Messiaenovo Technique de mon language musical, Boulezovimi Improvisions sur Mallarmé in Stockhausnovimi Kontrapunkte. Pri tem ni bila toliko pomembna sama analiza del, pomembnejši so bili različni aspekti, s katerih so bila dela osvetljena: glasba in besedilo, oblika, glasbeni material, čas v glasbi in tako dalje.
Njegova prva dela so bila izvedena na Beneškem bienalu v letu 1962. V začetni fazi se je Lachenmann v skladu s sodobnimi tendencami izrazito zanimal za tolkala. Rezultat tega je delo Intérieur I, v katerem je iskal nove zvočne možnosti, s katerimi bi razširil zvočni spekter. Prav take namene izraža skladba Wiegenmusik, ki je obenem prehodno delo med skladateljevim študijskim obdobjem in iskanjem lastnega sloga.
V naslednjih dveh letih je Helmut Lachenmann sodeloval na Stockhausnovih predavanjih v Donauechingenu, kjer se je srečeval s skladatelji in z interpreti, med njimi z Aloysom Kontarskym, Fredericom Rzewskim ... Sledilo je trimesečno bivanje v Gentu, kjer se je ukvarjal z elektronsko glasbo. Vendar pa je te tendence kmalu opustil, saj meni, da je elektronska glasba kot taka neke vrste novi paradiž, ki pa ostaja izoliran od resničnosti, medtem ko bi sam rad odprl pot do novih, svobodnih prostorov. Elektronski mediji zanj pomenijo luksuzno kletko, in sam priznava veličino le Stockhausnovim delom Gesang der Jünglinge, Kontakte in Etudes. Poznejšim delom pa očita preveliko zaverovanost v eksotično moč elektronike.
Raznolikost in vpogled v glasbo z več aspektov sta ga kot skladatelja formirala v raziskovalca "novih glasbenih situacij, v katerih zvočno pridobi pozicijo, ki spremeni slišno v predmet dialektične zaznave, torej v predmet zaznave in refleksije."[1]
Njegovo delo je v veliki meri nastalo v odnosu do serialne glasbe kot sistema, ki omejuje subjektivnost in osvobaja posamezne glasbene elemente in obenem vključuje druge, nove kategorije. Kot odgovor na Nonojeve kritike se je Lachenmann usmeril v odkrivanje novih načinov izvajanja zvoka na klasičnih glasbilih, ki jih je uporabljal bolj kot predmete za izvajanje zvoka. S tem je zvoke združil s toni v strukturo, ki je prepuščena ušesu, da iz nje razloči tisto, kar je klasičnega, ali pa se prepusti mešanici nove glasbene vsebine. V instrumentalni konkretni glasbi Helmut Lachenmann ni uporabljal tradicionalnih načinov igre; v večini primerov jih je podredil običajnim, banalnim gestam, ki sicer spremljajo inštrument ob vsakdanji rabi (pospravljanje v kovček, drsenje po inštrumentu ...), ali pa jih je vključil v igro; tako dobijo vsa tri pedala poleg moderiranja jakosti klavirja samostojno vlogo za izvabljanje resonanc ali variiranj barve zvoka. Ta dvojna raba inštrumenta se kaže v delih, kot so Guero, Pression, Dal Niente in Toccatina.
Prav tako ni naključje, da je Lachenmann dela pisal za glasbila, ki imajo že v principu prestižen pomen: klavir, violino in klarinet. Obenem sta zlasti violina in klavir pojmovana kot ključna virtuozna inštrumenta par excellence, zato sta skladatelju pomenila dodaten izziv v iskanju poti v novo glasbeno govorico.
Način pisanja, ki ga je Lachenmann sam imenoval instrumentalna konkretna glasba, je značilen zlasti za obdobje po letu 1970, ko je prilagodil lastni jezik nemškemu glasbenemu izročilu, obenem pa je dobila v njegovih delih pomembno mesto tudi tišina kot enakovreden glasbeni element. Tako napisano delo Tanzsuite mit Deutschlandlied je doživelo burne kritike. Vendar je Lachenmann prav s hojo po robu med klasičnim odzivom glasbil in novimi, zapovedanimi zvoki želel izraziti občutenje in dvom v sodobni svet, kjer se posameznik nenehno sooča z neodzivnostjo in nonšalanco družbe. To je tudi tema njegove opere Das Mädchen mit dem Schwefelhölzern[2]. Po pravljici povzeta tema je razširjena v socialno kritično pripoved, v kateri glavna akterka živi in izraža osamljenost in pogum obstajanja v samoti v indiferentni družbi. Lachenmann jo je "uglasbil" kot vodilni inštrument in s tem dal prvenstveno vlogo glasu. Sam pravi, da se z enako radovednostjo posveča ustvarjanju glasbene strukture in raziskovanju akustičnih in fonetičnih znakov, ki jih dajeta govor in petje. Z analizo fonetične vrednosti teksta ga razgradi v strukturo, ki jo z vpletom inštrumentov spremeni v glasbeno, ne da bi uničil semantični pomen.
Pri predstavitvi dela "...Zwei Gefühle..." Musik mit Leonardo ter tudi v mnogih delih za klavir sodeluje kot izvajalec teksta avtor sam. Pri delu ga je navdihnilo Leonardovo besedilo, ki govori o negotovosti in dvomih ustvarjalnega človeka, razkriva njegove občutke in notranja doživljanja in iskanje izhoda v svobodo v družbi, kjer si je prej treba priznati nesvobodo.
Danes je Helmut Lachenmann priznan umetnik, prejemnik nagrad, kot so Kulturna nagrada za glasbo mesta München, Nagrada za skladatelje mesta Stuttgart in Bachova nagrada v Hamburgu, ter obenem profesor kompozicije na Musikhochschule v Stuttgartu. Zlasti v zadnjih letih postaja njegova samosvoja pot tema glasbenih srečanj in seminarjev, januarja 2000 pa se je v prostorih pariškega Cité de la Musique pripravljal na predstavitev del "...Zwei Gefühle..." Musik mit Leonardo, skupaj s skladateljem in dirigentom Petrom Eötvösom in orkestrom Ensemble Contemporain. Ne glede na to, da ne spada več v vrste glasbene avantgarde, ostaja Helmut Lachenmann vsestransko aktiven avtor in predavatelj, ki je našel svojo pot v glasbi 20. stoletja.
Marina Žlender
[1]Musiques en crétion, entretien avec Helmut Lachenmann; Contrechamp, 1997.
[2]V slovenskem prevodu : Deklica z vžigalicami, po istoimenski pravljici za otroke.