Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: BIGor
Domače dvorišče
Ne rock, ne tehno
Pure H je ena mlajših glasbenih skupin iz Podalpja, ki bi morala v slabih treh letih s težko definirano elektronsko godbo, pospremljeno z videom, pritegniti pozornost ušesa in očesa. Njena nesreča je v tem, da živi in dela v Podalpju, kjer le s težavo razširja videospote. Če pa jih že, potem za enkratno uporabo. Z veliko muke pritegne tudi pozornost samozvanih glasbenih sladokuscev (beri snobov). Je že tako, da je čisto vseeno, ali živiš v Kopru ali Ljubljani - pot do korita je vedno zapletena za “čudake”. Je pa ena redkih skupin, ki je funkcionalno - tako kot uporablja elektroniko - izkoristila tudi nastop na Novem vs. Off rocku, pravzaprav Off rocku.
S Pure H so težave, saj se pojavljate s številnimi stranskimi projekti. Na primer, leta 1998 ste nastopili na Novem vs. Off rocku pod imenom Pure H, lani pa pod imenom Sphere. Ali je šlo za enkratno potegavščino žirije Off rocka?
Simon (S): Ne, bolj za preračunljivo predstavitev nekega drugega tipa glasbe, ki se v osnovnem groovuprecej razlikuje od PureH, čeprav pušča podobno morbiden vtis ... In si tudi zasluži, da ga ljudje slišijo.
Kje je razlika med Pure H in Spheres?
S: Spheres je PureH. Razlika je le v času nastanka in formalnostih poimenovanja. Oba projekta sta moje delo, le razvojno gledano je Spheres predhodnik PureH, njegova psihedelična variacija iz leta 1996. Drugačen izraz iz drugačnega obdobja.
Dalo bi se domnevati, da Pure H obstajajo že dlje časa?
S: Kot ime ne, kot avtorstvo pa zagotovo. S tem imenom smo se prvič pojavili leta 1997 na Break21. Pred tem so bili še drugi projekti, nikoli celostno predstavljeni javnosti - ngc6559, Inertia, Am I Human?, Pure Dope, Spheres ... Kupi posnetkov, od leta 1993 naprej. Še pred tem pa metal - noiserska faza – skupine, kot so D.T.W., Patareni ...Prav po razpadu teh skupin sem nadaljeval v drugačni obliki. Izkazalo se je, da ne morem učinkovito funkcionirati v skupini ljudi. Ne morem se prilagajati drugim pri delu, zato mi delo z mašinami popolnoma ustreza.
Stroji so ti omogočili nadaljevanje dela?
S: Ja, res gre zahvala mašinam. Vedno sem si želel biti prisoten na čimveč točkah - na basu, kitari, bobnih ... Mašine to omogočajo. In ravno takrat, leta 1993/94, se je s tem začenjalo ...
Uporaba strojev je pri Pure H zelo namenska in nepretenciozna!
S: Predvsem zato, ker mi je ta način dela pisan na kožo. In zato, ker delam glasbo sam. Če bi imel deset parov rok, bi pač igral toliko instrumentov. Tako pa nasnemavam ... Od “elektronskih” glasbil uporabljam le sampler, izkoriščam ga do maksimuma.
Že, ampak zanimiva je vključitev živega bobnarja v Pure H, ki igra tudi zelo funkcionalno vlogo.
S: Na odru akustični bobni dodajo živo energijo, poudarijo agresivnost, dinamiko. Z Vilijem se dobro razumem in je tudi edini bobnar, za katerega vem, da se lahko vključi v mojo sceno. S časom nameravam koncertno postavo razširiti, za začetek poiskati basista.
Kaj bi se zgodilo s Pure H, če bi crknile mašine?
Tina (T): Konec sveta?
S: Nabavil bi nove.
V konceptu ste navedli, da kombinirate glasbo in video. Koliko video omejuje glasbo in nasprotno?
S: V končni fazi - na odru, naj bi bila glasba in video enakovredna, čeprav imamo občutek, da je video pogosto celo v prvem planu. Zato delujejo koncerti tudi kot film z “live” soundtrackom. Oba medija sporočata in se v sporočilnosti dopolnjujeta. Res pa je, da je glasba primarna. Tinin video se cepi na že izoblikovane komade.
Se da sporočilo vaše glasbe dojeti brez videa?
T: Zagotovo. Le da zahteva angažiranega poslušalca. Doživljajsko odprtega, fleksibilnega, inteligentnega. Sploh pa ni poanta v tem, da dojameš. Sporočilnost je preveč večplastna, tudi osebnoizpovedna, da lahko kot “innocent bystander” dojameš bistvo. Pa še tako nima enega samega ... Lahko pa glasbo doživiš, v svojem svetu.
Kaj je osnova pri delanju videa? Neka fascinacija z videnim?
T: Fascinacija nad možnostjo preoblikovanja videnega v kombinaciji z niansiranjem feelinga glasbe z manipulacijo insertov v vsebini in formi - barvi, dinamiki, celo besedah. To je moja in Simonova srečna stična točka. Govoriva soroden jezik in se prilegava drug drugemu. Nikoli ne zanikava, da je glasba tisto, kar je PureH v bistvu. Brez glasbe ni videa. In glasba je neprimerno manj omejena, čeprav Simon vedno pravi, da je omejena - seveda z zvokom, potem pa kot elektronska glasba še v izvajanju ...
Z videom nekako poudarite krutost same godbe PureH.
T: Odvisno od tega, kateri sloj glasbe si izbereš. Videi, ki jih dokončujem za naslednji paket koncertov, že dobivajo drugačne odtenke, spremenjeno simboliko. Ravno ta simbolika je poleg glasbe zaslužna, da ljudje doživljajo naš performans kot energetsko močan. Znova pa so ključni Simonovi mnogopomenski komadi, ki spremembe sploh omogočajo. Lahko luščim plast za plastjo in vsako lahko pokažem drugače, ker tudi je drugačna, čeprav skladba deluje zaokroženo. Res pa je, da je tudi narava ustvarjanja takšna, da skoraj zahteva poudarek na ekstremih, da je efekt dosežen. Črno-bela kombinatorika, včasih tudi kot življenje.
Misliš, da se v življenju ne da plavati po sredini?
T: Izbira posameznika. Stvar poguma, iskrenosti, discipline.
Vendar tako veselje kot bolečina dajeta določeno kreativno potenco.
T: Veselje? Hudo prehodno stanje duha, zato skoraj nepomembno za ustvarjanje. Notranja umirjenost daje kreativen naboj. Negativne izkušnje so zgolj hvaležen material za delo, tako kot lepota in vse, kar ostane ...
Je glasba PureH čustvena?
T: Močna je. Človeška. Zelo koncizna.
S: Kakor vzameš. Iz glasbe se da izluščiti feeling, tisti temačni pristop ... V vsakem komadu je veliko samplanih vokalov, ki dodatno usmerjajo razpoloženje ...
Mračnost? V koncertnem setu imate tudi obdelavo Killing Joke, s katero ste se razkrinkali ...
S: To pa je nekaj drugega. Komad The Wait je spomin za leta nazaj ... Ni v kontekstu PureH. Igramo ga zaradi mene, in to v glavnem proti koncu koncertov ...
Dobrodošli nazaj v realnost?
S: Da.
Kako pa je v realnosti, kateri sceni pripadate?
S: Nismo ne rockerji in ne tehno. Scena je že skoraj bolezensko razdeljena na ljudi, ki hočejo samo kitare ali pa samo elektroniko. Kot da je mešanje stilov prenaporno. Zato so kar težave s koncerti, da o festivalih v Sloveniji ne govorimo, ker ni več nobenega, na katerem bi še lahko igrali. Logično je, da zato počasi prehajamo v tujino.
T: Spodobno se tu ne da prodreti. Plošče v stilu PureH razen v samozaložbi v Sloveniji ne moreš objaviti. Trg je daleč premajhen. Mislim, da bi imela številna v tujini že uveljavljena imena tu enake težave, kot jih imamo mi. Stvar sistema.
S: Nihče noče tvegati. To je absurdno - da ljudje nočejo tvegati s kvaliteto ... Vsi bi samo distribuirali, brez težav. Da bi vlagali? Nikakor, preveč tvegano ...
Glasbena industrija v Sloveniji ni razvita?!?
S: Niti ni pomembno, kako je in ni v Sloveniji. Če v kaj res vlagaš praktično vse, potem rezultati nikoli ne izostanejo. Ne morejo. Kje in kako se to zgodi, je formalnost ...
T: Vse stvari pridejo ob svojem času, tudi širjenje občinstva, naklada, založba. To so okraski. Vse drugo je brezkompromisno delo.
BIGor