Saga o pianistih (7. del)

NESMRTNOST PIANISTA (2. del)

“Ne samo, da nam je ponudil to, kar je prineslo sloves vsem od Harolda Samuela do Swingle Singersov, namreč Bacha našega časa, temveč je njegovo delo začetek razvijanja neskončnih poustvarjalnih možnosti, in je - četudi morda ta plošča ne bo uspela izriniti Satieja z Billboardovih lestvic - tudi slutnja prihodnosti.”

Takole je kanadski pianist Glenn Gould v članku The Record of the Decade (Plošča desetletja), objavljenem decembra 1968 v Saturday Night, ocenil ploščo Switched - On Bach. In kdo je bil umetnik, ki je posnel ploščo? Po Gouldovem ni bil “profesionalni virtuoz, ki si je vzel nekaj časa med zimsko turnejo, zato da bi lahko obiskal snemalni studio, temveč mlad ameriški fizik in tonski inženir, imenovan Walter Carlos, čigar najbolj ezoterično prizadevanje doslej je bila supervizija zvočnega materiala za Schaefferjevo televizijsko reklamo za pivo; človek, ki nima nobene snemalne pogodbe in ki je, v razmiku precej mesecev, produciral, izvajal in ob pomoči prijatelja in muzikologa Benjamina Folkmana s to ploščo ustvaril neverjetna razkritja kar v svoji dnevni sobi.”

Walter Carlos si je s Switched - On Bach zares pridobil velik sloves, in ne samo, da je izrinil Satieja, njegov album je postal tudi najbolje prodajan v tistem času. Zato ni prav nič nenavadna Gouldova oznaka plošča desetletja. V čem je bil čar plošče, na kateri so bila posneta popularna dela (njihove klavirske priredbe) Johanna Sebastiana Bacha? Nadaljujmo z Gouldovim citatom iz istega članka: “Ločene snemalne poti za vsakega člana godalnega kvarteta niso več presenečenje v teh dneh, toda kdaj ste nazadnje slišali fuge, napisane za instrumente s tipkami in izvedene s kontrapunktično avtonomijo, ki jo lahko omogoči le elektronsko razlikovanje?” V resnici je Carlosovo ploščo odlikovalo predvsem slednje. Avtonomnosti glasov v Bachovi polifoniji pa izvajalec ni dosegel z vztrajno vadbo na klavirju, temveč je umetniški talent združil s poznavanjem tehnologije. Walter Carlos (odkar si je pred leti spremenil spol, ga boste laže zasledili pod imenom Wendy Carlos) je pred tem vendarle imel nekoliko več glasbenih izkušenj, kot jih navaja Gould. Že od malega sta ga zanimala skladanje in računalništvo. Za oboje je prejemal nagrade ter slednjič tudi diplomiral iz fizike in glasbe. Zanj in posledično za glasbeni svet pa je bil prelomen čas, ko je začel sodelovati z Bobom Moogom. Moog, doktor inženiringa v fiziki, o sebi vedno trdi, da ni glasbenik - čeprav je deset let hodil k lekcijam klavirja. Toda prav on (pravzaprav njegov izdelek) je tisti, ki je razdelil glasbeni svet med glasbenike, ki se izražajo z akustičnimi instrumenti, in tiste, ki raje igrajo na električna glasbila. V šestdesetih letih je namreč Moog projektiral prvi sintetizator, ki sprva sicer ni imel oblike, kakršno poznamo danes. To je bil modularni sistem, ki je bil tako zelo velik, da ga ni bilo moč odnesti iz studia - kakšna razlika od današnjih električnih klaviatur, ki jih lahko prenesemo iz svojega stanovanja na oder! Prvi sintetizator je Moog prodal že leta 1964 - šest let pred začetkom produciranja tako imenovanih minimoogov. Toda zanj je bilo pomembno že leto 1966. Takrat je izdelek prodal Walterju Carlosu, in prav združitev njunih znanj in talentov je porodila album Switched - On Bach, ki je dve leti kasneje izšel pri Columbia Records. V nasprotju z današnjimi sintetizatorji, ki imajo programirane zvoke posameznih instrumentov ter možnost polifonije (ta je običajno 64-glasna, z možnostjo razširitve prek sistema plug-in), pa prvi Moogovi izdelki še niso omogočali simultanega izvajanja več zvokov hkrati. Zato je Carlos vse akorde in polifone vezave ustvaril le z nasnemavanjem posameznih glasov. Prav zato je bil Gould tako fasciniran, saj je imel vsak posamezen zvok v Bachovih polifonijah na Carlosovi plošči tudi posebno barvo.

Ne samo, da je ob izidu albuma prodaja zelo hitro narasla na cel milijon primerkov - tudi sintetizatorju je bila péta slava. Revija Newsweek ga je celo poimenovala 'steinway prihodnosti' - to je, glede na to, da je Steinway še danes med najbolj cenjenimi izdelovalci klasičnih klavirjev, vsekakor izjemen kompliment. Lahko rečemo, da ima 'steinway prihodnosti' skupaj z nadgradnjami, ki so mu sledile, v zadnjih tridesetih letih veliko vlogo pri oblikovanju in razvoju glasbenih tokov ter ustvarjanju glasbe. Pianisti, ki bi se kot rekreatorji že napisanih skladb čutili ujeti v spone, zato bolj kot poustvarjanje ljubijo spontanost improvizacije, so inspiracijo začeli iskati tudi v bogatih zvokih, ki jih nudijo vedno novi tehnološki dosežki. Eno takih odkritij, ki ima močno vlogo pri postopnem spreminjanju razmerij v glasbi in med glasbeniki, je tudi glasbeni sistem midi. Ta je v osemdesetih prišel na glasbeno tržišče kot nadgradnja sintetizatorja, ki v povezavi z osebnim računalnikom - ob primerni programski opremi, seveda - dela prave čudeže. Midi v povezavi s klaviaturami (lahko je tudi kakšen drug električni instrument, na primer kitara) in z osebnim računalnikom omogoča, da glasbo dovršeno posnamemo tudi v domačem studiu. Tako je jazzovski pianist Jim Martinez, potem ko se je že nekaj let ukvarjal z integriranjem glasbe z računalniki, pred petimi leti organiziral koncertno turnejo. Posebnost turneje, ki jo je poimenoval A musical tribute to Oscar Peterson, je bila ta, da je bilo na koncertu slišati trio, v živo pa je igral Martinez sam. Namesto da bi sodeloval z glasbeniki, si je spremljavo predhodno zamislil kar v studiu, kjer jo je tudi posnel z digitalnim klavirjem Yamaha Disklavier in zvočnim modulom Roland Sound Canvas. Ko je kasneje pred (navdušeno) publiko igral v živo ob spremljavi posnetka, mu ni bilo treba nobenega prilagajanja skupini. Na odru je potreboval le digitalni klavir znamke Kurzweil 150, kakršnega je imel doma. “Vse, kar moram storiti, je, da preverim, če stvar deluje na moji klaviaturi, spravim disketo v žep, grem na letalo, se prikažem na odru, vtaknem disketo, in moj trio je pripravljen, da nastopi.”

Je nadomestljiv tudi klasični pianist? Na trgu (predvsem v ZDA) obstaja že precej računalniško zastavljenih pianističnih šol, kot sta na primer Midisoft play piano in The pianist series. Te obljubljajo tako rekoč idealnega učitelja, saj si učenec ob preigravanju popularnih melodij sam določa tempo, po katerem bo delal, pa še nikogar nima nad sabo, ki bi ga nenehno silil delati stvari, ki se mu jih ne ljubi početi. Zato pa se lahko ob klavirskem tečaju na cd-romu nauči skladbe, 'obišče' koncertno dvorano, izbere zvok, jakost, celo tempo, igra z midijevsko orkestrsko spremljavo, na koncu pa si učenec lahko še stiska glasbo, ki jo je ravnokar igral.

Slišati je sicer nekoliko absurdno, toda pianist za električnimi klaviaturami lahko preseže še tako dobro interpretacijo klasičnega pianista. Z računalniškim prilagajanjem tempov, ritma, tona ipd. je namreč možno ustvariti popoln odsev ideje, ki jo ima kdo o neki skladbi (v našem primeru iz klasičnega klavirskega repertoarja). Posnetki so lahko celo tako izdelani, da si človek zaželi, da bi ob njih vsake toliko slišal vsaj pianistov vzdih ali škripanje pedala. Midi namreč omogoči, da se skladba, ki smo jo zaigrali na klaviature, prikaže v obliki notnega zapisa na računalniškem zaslonu. Ob računalniku lahko potem preverjamo in spreminjamo tempo ter nadzorujemo enakomernost pulzacije, izenačenost prstnega udarca, barvo in jakost ter dolžino tonov. Vse to lahko z uspešnim programiranjem tudi izboljšamo in prilagodimo naši predstavi o tem, kako naj bi skladba zazvenela. Toda bolj je premisleka vredno dejstvo, da bi lahko tudi klasični pianisti del časa, ki ga zdaj porabijo za vadbo in piljenje interpretacij, namenili delu ob računalniku. Ko pianist namreč vadi, ga lahko ob pomanjkanju popolne koncentracije zavedejo notranji občutki, in tako mimogrede zgubi nadzor nad tem, katera mesta bi bila lahko še bolj izdelana. Presoja je lahko že bolj objektivna, ko pianist posluša posnetek. Ko je slavni Rubinstein slišal posnetek svojih interpretacij na vinilu, se je zgrozil ob velikem številu napačnih not, in se je odtlej skrbneje posvečal vadbi. Toda kako bi mu šele bilo, če bi te napačne note videl stiskane na notnem papirju in bi se razlikovale od podobe, ki jo je nosila originalna partitura! Ne samo pianist začetnik, tudi izkušen pianist lahko z računalnikom, ki prek midija naredi natančno analizo trenutnega izdelka, dobi svojega zaveznika. S pomočjo čisto znanstvenega principa dobi pianist smernice za vadbo, in kolikor bolj bo potem skladba tehnično dovršena, tembolj bo v končni interpretaciji zaživela tudi čustvena moč glasbe; oba principa lahko skupaj oblikujeta toliko bolj popoln umetniški vtis.

Popolne interpretacije lahko poslušate tudi na lastnem klavirju - ne da bi vam bilo treba nanj igrati. Kupiti si morate le Yamahin klavir z vgrajenim sistemom piano disc. To je izdelek dveh bratov Burgett iz Južne Kalifornije, ki je v prodaji že od leta 1988, odlikuje pa ga to, da je instrument sposoben posneti in nato predvajati glasbo. V zadnjem času je vse več teh klavirjev prodanih zlasti v Ameriki (generalni evropski zastopnik za Piano Disc ima sedež v Nürnbergu). Predvsem nepianisti namreč uživajo, da imajo doma ta instrument, v katerega lahko vstavijo samo disketo, in že jim klavir - ob premikanju tipk, seveda - igra sam. Toda če se bojimo, da nam bo v bodočnosti digitalni svet vse bolj odtujeval pianista v klasičnem pomenu besede, se nam istočasno obeta tudi nasprotno. Če bi danes želeli najeti slavnega pianista, da nam igra v domači dnevni sobi, bi najprej morali imeti klavir, kupe denarja pa bi morali prihraniti še za to, da bi lahko določili termin, ko vas bo pianist nagradil z recitalom samo za vas. Vse te stroške si lahko prihranite, če zaupate v prihodnost in počakate še toliko let, da se bo razvila holografija. To je način izdelovanja trodimenzionalnih podob, ki ga je leta 1948 v Britaniji odkril kasnejši Nobelov nagrajenec Dennis Gabor. Ko bo znanost namreč znala izdelovati holograme po manj zapletenem postopku (ki je trenutno zelo zamuden in še drag povrhu) in ko bo možno holograme pošiljati v svet tako, kot se prenašajo radijski, televizijski in telekomunikacijski signali, takrat se bo lahko zgodil koncert prav v vaši sobi - tudi če ne boste imeli na voljo klavirja. Niti vam za to ne bo potreben (zdaj) najnovejši video: DVD sistem, ki že projicira trodimenzionalne slike na ekran. Recital boste spremljali v živo, pred vašimi očmi in ušesi, le s pianistom se ob koncu recitala ne boste mogli rokovati; šele ko boste segli z roko proti njemu in zadeli v prazno, se boste spomnili, da ste v virtualnem svetu. In zakaj ne bi bil tudi pianist (namesto živega prenosa iz Carnegie Halla) zgolj virtualna podoba skladatelja, čigar delo ste ravnokar poslušali?

Pianist, individualno bitje, ali pianist, virtualna podoba neke do perfekcionizma izdelane ideje? Najbolje, da se ob pričakovanju in čakanju na prihodnost najprej napotimo kar v Cankarjev dom, kjer bo 29. februarja igral eden najboljših madžarskih pianistov - Deszö Ranki. Lahko pa si že prej kar doma zavrtimo kakšnega Bacha na dobrem (starem?!) cedeju. In za nameček si lahko kot interpreta morda izberemo ruskega pianista Svjatoslava Richterja, čigar 85-letnico rojstva bomo praznovali prihodnji mesec (žal brez pianistove žive prisotnosti, saj je preminil avgusta 1997). Konec koncev je bil to pianist, ki so ga kritiki in občinstvo britanske revije Classic CD razglasili za najboljšega instrumentalista 20. stoletja. Kaj več o Richterju pa prihodnjič.

Damjana Zupan