Trans Am

Prek Amerike in daleč čez

Koncertno leto 2000 se je v Sloveniji začelo obetavno. Med prvimi so v deželo prišli washingtonski Trans Am s predskupino Golden, ki smo jih lahko videli in slišali v ilirskobistriškem klubu MKNŽ.

Trio je nastal že leta 1993, a zaradi nenavadnega spoja preproste elektronike in udarnega kitarskega rocka v rodnem mestu ni našel pravega odziva. Šele naveza s čikaškim glasbenim dogajanjem, ki jim je bilo prek založbe Thrill Jockey v podporo, jim je odprla vrata v svet. Prvenec iz leta 1996, ki ne nosi posebnega naslova, je naletel na pozitiven odziv poslušalcev odprtega duha. Žal je pač tako, da še vedno vlada delitev na “rockovsko” in “elektronsko” občinstvo, ki naj bi se večinoma izključevala. Trans Am združujejo oboje, več uspeha imajo pri rockerjih. In posledično več prodanih plošč in več obiskovalcev koncertov v Ameriki.

Obenem je tako, da v živo trio večinoma streže z dokaj neposrednim rockovskim udarom, ki se sicer mestoma sprevrže v artistično izkazovanje hipnotične zamaknjenosti in celo v stare progresivne kitarske onanije, še vedno pa vzdržuje dobršno mero čistokrvnega driva. Osnovne linije so preproste, in tu lahko najdemo podobnost med kitarskimi in elektronskimi komadi. Le da elektronika v živo rada ponagaja, posebej, če ni “odigrana” s semplerjem ali z drugo reprodukcijsko napravo. Prav pesmi, ki jih je na ploščah tako natančno produciral John McEntire, so v živo izgubile ravnotežje prispevkov, skupina pa je uspela pridobiti občinstvo s sproščenim nastopom, ki bi jim ga po “hladnem” tehnicizmu s plošč komaj kdo pripisal.

Trans Am smo ujeli ob pravem trenutku. Po obetajočem prvencu so z Johnom McEntirom posneli večinsko elektronski album Surrender To The Night in za njim v lastni produkciji “razdvojen” The Surveillance. Na najnovejšem Futureworld so se še najbolje ujeli. Vključili so vokodizirane vokale, izkazali zavidljivo zmožnost pisanja zaokroženih pesmi in zadržali primarni glasbeni impulz. Philip Manley in Nathan Means brez težav preskočita s kitare in basa na klaviature, bobnar Sebastian Thomson se prav tako zlahka prilagodi umirjenim pasažam. Zanje je pesem še vedno zakon, kot da se jih devetdeseta s poudarjeno plesnimi ritmi ne tičejo. O tem in še čem se je po koncertu razgovoril Philip Manley, ki združuje delo v obeh skupinah – Trans Am in Golden.

Glede na to, da ste iz Washingtona D. C., ali ste bili kakorkoli povezani s tamkajšnjo punk in post hard core sceno?

S to glasbo smo odraščali, jo poslušali, hodili na koncerte, in verjamem, da so nam te skupine dale samozavest in vzpodbudo, da začnemo tudi sami. Kot - vsak lahko igra. To je bila vsa naša povezava s to sceno.

Ste igrali v kateri od teh skupin?

V srednji šoli smo igrali v skupinah, ki so bile močno pod vplivom Bad Brains, na primer, nobena od naših skupin pa ni bila širše znana. Igrali smo agresiven punk rock, ki je bil obenem čustveno zelo nabit.

Kako ste torej prišli v stik z ljudmi v Čikagu?

Leta 1993 smo posneli malo ploščo, ki jo je slišal John McEntire, član skupine Tortoise, in on nas je povabil, da pridemo v Čikago. Želel je, da z njim posnamemo album, in bili smo navdušeni. Torej smo šli tja in naredili posnetke za album; slišala jih je Bettina, lastnica založbe Thrill Jockey, in se navdušila. Tako so Trans Am, John McEntire in Thrill Jockey prišli skupaj.

Ampak tretji album ste posneli sami.

Želeli smo ga posneti sami, ha, ha ... Veš, traja, da se naučiš, kako upravljati z vsemi temi snemalnimi napravami, to je stalni učni proces. Ustvarjanje je nekaj zelo osebnega, zato smo želeli, da bi posnetki zveneli točno tako, kot smo jih slišali sami. Seveda je bilo krasno delati z Johnom, ker nas je ogromno naučil, opazovali smo ga pri delu in poskušali razumeti ves proces, in na koncu smo si rekli, to lahko naredimo tudi sami. Ko delaš z zunanjim producentom, se glasba kanalizira še skozi eno osebo. Obenem je John zelo zaposlen, mi ne živimo v Čikagu, zato ... Sedaj tudi bolje vemo, kakšen zvok pravzaprav želimo.

Ste zelo produktiven bend, v zadnjih štirih letih ste izdali štiri albume.

Letos bomo izdali dva. Poleg rednega albuma bo izšla kompilacija malih plošč, remiksov in takih stvari. To bo zanimiva plošča, saj redni albumi nastajajo v omejenem časovnem obdobju in imajo podoben pristop. Na tej kompilaciji bo drugače. Na njej bo 17 zapisov, ki so nastali od naših začetkov v letu 1993 do danes. Vsaka pesem stoji zase, niso povezane, kot so nekatere na albumu, večinoma so elektronske.

Z albumov niste sneli malih plošč?

Ne, večina malih plošč je izšla posebej. Ne vem, zakaj. V skupini se glede tega ne strinjamo povsem. Sebastian, naš bobnar, sploh ni zato, da bi izdajali male plošče. Jaz, na primer, bi jih, ampak zaradi tega se ne prerekamo, vlada demokracija. Večina naših malih plošč je izšla ob posebnih priložnostih, ampak sedaj, ko imamo pripravljeno kompilacijo, bo vsak lahko prišel do teh posnetkov.

Dandanašnji vsi delajo remikse. Ste dali posnetke komu, da jih remiksa?

Vsega skupaj imamo tri remikse, pa še te samo zato, ker so vsi, ki so jih delali, naši zelo dobri prijatelji in so jih sami želeli narediti. Eden je izšel na plošči pri avstralski založbi Augogo, v bistvu zbirki posnetkov skupin pri Thrill Jockey. Tega ne bo na naši kompilaciji. Drugi remiks je naredil naš prijatelj, ki igra v The Champs, metalni skupini, ampak res zelo, zelo dobri. (Skupine ne smemo zamenjati z The Champs, ki so v poznih petdesetih letih postali znani z instrumentalnim surf komadom Tequila. Novi The Champs so trio iz San Francisca in bodo letos izdali prvo ploščo instrumentalnega speed metala pri založbi Drag City. Člani so prej igrali v Nation Of Ullysses in Testament. Op. a.) Na kompilaciji bo še remiks, ki ga je naredil Tim Green, član benda Nation Of Ullysses, to je bil washingtonski hard core bend. Bolj nas zanima pisanje novih stvari in radi jih pustimo v čim preprostejši obliki. Remiksi se zgodijo bolj po naključju.

Kaj pa vi, ste naredili kakšen remiks komada drugih, morda svojega?

To se zgodi zelo poredko. Raje stvari odigramo drugače v živo, kar je za nas nekakšen proces remiksanja. Tudi v studiu preizkušamo različne načine snemanja.

Kaj ti je bolj všeč, kitara ali klaviature?

Bolj mi je všeč kitara, ker jo tehnično bolje obvladam, čeprav klaviature spet omogočajo večji izbor zvokov. Tudi kitaro rad spustim skozi efekte, da dobim široko paleto zvokov, ampak s klaviaturami je to lažje doseči.

Uporabljate stare, analogne klaviature.

Analogno je problematičen naziv, saj vsebujejo tudi tako imenovane analogne klaviature digitalne sklope. Ta ločitev torej ni tako enostavna. Zame je pomembno le, kako zveni. Če je digitalno in zveni v redu, potem raje uporabim to kot slab analogen zvok. Imam tudi sempler, ki je res preprost, zelo priročen model, ne kot računalniški sempler. Očitno smo vedno kakih deset let za časom, ha, ha ...

Ste se že na začetku zavedali, da boste z mešanjem udarne kitarske glasbe in elektronike zmedli poslušalce in obiskovalce koncertov?

Ja, v redu je, če lahko zmedeš poslušalce. Sedaj nas večina obiskovalcev koncertov pozna, ve, kaj lahko pričakuje, še vedno pa se najde del, ki pričakuje, recimo, staromodni tehno, in potem dobi kitare. Ti večinoma odidejo. Ali obratno, tisti, ki so v kitarskem rocku, dobijo nekaj elektronike - in jih spet zmede. Sam bi le rad, da ljudje prisluhnejo pesmim. In koga, za hudiča briga, na kakšne instrumente igramo? Ljudem vedno govori pesem.

Že za album Futureworld ste uporabili vokale, prav tako je glas tudi v povsem novih pesmih, ki ste jih predstavili na nocojšnjem koncertu. Kako to?

Glas je za nas le še en instrument, ki razbija monotonijo. Prav nazadnje smo napisali pet pesmi z glasom kot osnovo. Je nekaj svežega.

Kaj pa sporočila?

Ne, naša sporočila so nesmisel. V redu, mogoče niso popolni nesmisel, ampak ne poskušamo sporočati. Glasovi so za nas le sestavina zvoka.

Pred dvema letoma ste zapustili City Slang, tako da ste brez evropske založbe.

Nismo jih zapustili, oni so odpustili nas. So krasni ljudje, ampak očitno nismo prinesli dovolj denarja. Naše plošče lahko sedaj kupite le iz uvoza. Sedaj poskušamo priti k Domino ali Warp. Ampak, nič ni potrjenega. Težava je v tem, da prodamo v Ameriki precej več plošč kot v Evropi. V Ameriki še vedno vlada kitarski rock, agresiven, glasen ... To je ameriška ljudska glasba, medtem ko je tehno evropska ljudska glasba. Neke vrste.

Se imate za rockovski bend?

Prihodnji rockovski bend (future rock band), ha, ha ... Ne vem, nam je pravzaprav vseeno.

Sprašujem zato, ker si rekel, da imajo Američani raje rockovsko glasbo in tam dobivate boljše odzive kot v Evropi.

Normalno je, da so naši koncerti glasni, rockovski, če želiš. Ne igramo za ples - in zato, da bi obiskovalci jemali ecstasy. Bolj se nagibamo k zabavi ob pitju piva in kajenju.

Načrtujete kakšne novosti v glasbi, za naslednji album, na primer?

Sedaj imamo snemalni studio, ki smo ga začeli postavljati pred letom dni. Medtem smo ga dograjevali, izpopolnjevali, in ko pridemo domov, začnemo z delom za naslednjo ploščo. Tega se zelo veselimo in verjamem, da bo plošča res zanimiva. Poskušali bomo posneti nekaj daljši in precej čudaški album. Čeprav bo regresiven, gremo še bolj nazaj. Zadnje čase veliko poslušam plošče benda Black Flag.

In vmes Kraftwerk?

Ne, Kraftwerk so nekaj, kar je že zapisano v večnost. Podobno kot The Beatles. So tako preprosti in primitivni, zares pomembni. In Beach Boys. Skoraj tako kot Bach, Beethoven in Wagner. Torej, Kraftwerk, The Beatles in Beach Boys so referenčna točka za vsakega modernega pop izvajalca. Mogoče je nenavadno, kako primerjamo vse skupine med seboj, ampak sam v glasbi Black Flag slišim The Beatles. Vem, da se sliši nenavadno, ampak res!

Torej razmišljaš, da je danes nemogoče ustvariti popolnoma originalno glasbo?

Torej, popolnoma originalno ... Mislim, da nekaj skupin vendarle ustvarja glasbo, kot je ni še nihče pred njimi. Na primer Oval. Oni so res čudaška izjema. Morda niso popolnoma originalni, ampak ... Potem Pan Sonic. Ti so mi odpihnili možgane! Šli smo skupaj na turnejo in bili so res neverjetni. Ampak še vedno črpajo iz preteklosti, le kako ne bi? Čim si slišal neko glasbo, si ne moreš pomagati. Si že pod vplivom. Tako, da je vse relativno. Zelo originalne skupine zame so še Suicide, Throbbing Gristle in Swans. In, kot sem rekel, novejši Oval, ki spet malce spomnijo na Steva Reicha. Ob njih Autechre, Pole, Aphex Twin, to so vsi vznemirljivi ustvarjalci.

Kaj pa kitarske skupine?

The Champs sem že omenil. Prav tako obstaja kar nekaj zanimive akustične glasbe. Zelo v redu so Idle Sorts, ki jih vodi nekdanji član skupine Polvo iz Chapel Hilla. Uporabljajo kopico nenavadnih glasbil in z njimi poskušajo reinterpretirati svetovno glasbo po ameriško. Igrajo se z zvoki. Res so v redu.

Na Futureworld lahko slišimo nekaj gostujočih glasbenikov. Boste nadaljevali s to prakso?

Vsi glasbeniki na naši plošči so naši prijatelji. Tako se naše ideje lažje izmenjujejo in dopolnjujejo z njihovimi, včasih se na koncu izcimi kaj povsem drugega. V redu je, da pride zraven nekaj sveže krvi, saj mi trije sami igramo skupaj že precej dolgo. Sebastianov brat bo na novi plošči igral saksofon, to je krasno, ta instrument ima fantastičen zvok, moj brat bo igral klaviature. To je dober način, da prideš do novih zvokov.

Kaj pa nove tehnologije, digitalne naprave, računalniki?

Poskušamo, da ne bi bili preveč obremenjeni z opremo. Prav tako glasba na novi plošči ne bo preveč zapletena. Ostajamo pri tem, kar imamo, čeprav se ne bojimo uvajanja novih zvokov. Bolj nas zanima postavitev mikrofonov, zvočni prostor ... Pomembne so predvsem pesmi, njim poskušamo prilagoditi zvok. Tehnologija mora biti priročna. Bojim se, da bi se naše navdušenje precej spremenilo, če bi imeli zmogljiv računalnik.

Ob koncu bi še vprašal, kako uspeš vzporedno delovati še v skupini Golden?

Z Golden ne živimo v istem mestu, tako da je naše sodelovanje precej oteženo. Na primer, za to turnejo smo skupaj vadili točno en dan. Pravzaprav šest ur. Vse skupaj je bolj zabava.

Načrtuješ še kaj?

Igram sam zase, čeprav mi zmanjkuje časa. V našem studiu sedaj snemamo druge skupine, mogoče izkoristim možnosti in posnamem kaj tudi sam.

Janez Golič