Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

BALKANSKE REFLEKSIJE / PREPOVEDANI SADEŽI GLASBE

Časopis za kritiko znanosti, let.XXVII, 1999, št.195-196

V uvodu k drugemu delu najnovejše številke Časopisa za kritiko znanosti o prepovedanih sadežih glasbe je Rajko Muršič zapisal: "To je šele začetek razprave o enem od temeljev kakršnekoli demokracije: o svobodi govora in svobodi umetniškega izražanja." Dodajmo, da je le eden mnogih začetkov, saj je prakticiranje demokracije in preizpraševanje njenih robov nenehen proces, nujno konflikten, dialoški, poliloški. Ko rjovi samo še monolog, smo v "krempljih represije in cenzure", če parafraziramo Rajkov naslov prvega izmed treh besedil o cenzuri v (popularni) glasbi. Povod je znan, če pa ni, povejmo še enkrat in naglas: člana benda Strelnikoff se bosta zaradi učinkov "govora" umetniškega dela, albuma Bitchcraft, v katerem se je prepoznal in se s tem prestrašil "lastnega govora" teokratski centralni komite največje cerkve v državi Slovenija, znašla na sodnem procesu. Dober dan, Josef K.

Morebitne privoščljivce, imetnike in skrbne negovalce visokega okusa, ki ob zvokih manjvrednih popularnih godb neznosno trpijo, ker da nič nimajo opraviti z glasbenostjo, naj brž potolažimo. Taisto glasbenost in njene ustvarjalce so v človeški zgodovini nemalokrat zatirali, predvsem pa skušali reglementirati, predpisovati načine uživanja v njej. Kanoničen primer so prelepe meditativne Izpovedi Svetega Avguština, ki Gospodu priznava, "da se z užitkom predaja zvokom, ki jih poživlja njegova sveta beseda, če se prepevajo s prijetnim, umetniško šolanim glasom", a da ga še vedno "pogosto vara ugodje mojega (njegovega) mesa, ki bi se mu duša pač ne smela vdajati, da jo medli". Modrec se kar malo ustraši melodij sladkih napevov in se mu, kot aleksandrijskemu škofu Atanaziju, zdi varneje "naj pevec poje s tako rahlim spreminjanjem glasu, da je bil bliže govorjenju." (cf. Izpovedi, Mohorjeva družba, 1984) Hudir pa je, ko se intimna drama krščanskega misleca povzdigne v normo, ki se je v zgodovini materializirala v skrbi za poenotenost krščanskega petja, ki je bila tudi skrb za politično enotnost. Kot piše Roberto Leydi, so notacijo (torej tehnologijo, na kateri počiva evropsko umetniško glasbeno delo), ki naj bi odpravila popačenje liturgičnega petja od ene cerkve do druge, prosto po Maxu Webru, izumile ravno shock troops of the church. (cf. Druga godba, SH, 1995) Zgodovina med drugim poroča, da je papež Štefan na dvor Karla Velikega poslal dvanajst učiteljev petja. Ker so začeli vnašati spremembe, so bili obtoženi politične zarote, saj so ogrožali enotnost in trdnost cesarstva. Muke so bile torej ob godbah vedno velike. O tem pričajo Platonova Država, Konfucijev nauk, stalinske ždanovske uredbe, Pinochetovi kulturni odloki. Stigmatizirane žrtve so (bili) Sveta Hildegarda, Šostakovič, Fela Kuti, pevci nueva canzion, Cheb Hasni in Vasja Ocvirk. To ne uhaja Muršičevemu besedilu, ki z zgovornimi primeri tematsko obdeluje probleme državne represije popularne glasbe, odnos religije do glasbe, problem moralizma, samocenzure in manifestne cenzure in nas prepriča, da živimo sredi kulturnega boja. Gregor Bulc "afero" Strelnikoff prepričljivo vstavi v koncept moralne panike in nam po etapah pokaže, kako se je z odločilno vlogo medijev gradila in prišla do vrelišča, katerega sodni epilog še ni znan. Temeljit zgodovinski pregled cenzure popularne glasbe v Veliki Britaniji Martina Cloonana pa nas vrača na začetek, na "enega mnogih začetkov": od lokalnega, britanskega okvira, ki pokaže, kaj skoz cenzuro popularne godbe britansko družbo najbolj skrbi, do (tudi tržne) internacionalizacije cenzure; "univerzalna vas lahko pomeni univerzalno cenzuro". Temeljno branje, katerega morala, vkolikor bralka ne bo prej posegla po balkanskih refleksijah več avtorjev, je: delajmo godbo, igrajmo jo, poslušajmo jo, družimo se ob njej, se ljubimo, jo mislimo, spoznavajmo jo, uživajmo, delujmo...

Ičo Vidmar