Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Jane Weber

Grant Alden and Peter Blackstock

NO DEPRESSION

Dowling Press, 1998

Grant Alden in Peter Blackstock sta leta 1995 začela izdajati revijo No Depression, prvo publikacijo, posvečeno tako imenovanemu alternativnemu countryju. Knjižna izdaja prinaša zbir nekaterih pomembnejših člankov iz nje in je - tovrstne literature je namreč izjemno malo - vsekakor dovolj zanimiva in referenčna, da si zasluži predstavitev našemu občinstvu. Pomanjkanje literature o tej glasbi je po svoje razumljivo, saj gredo plošče z alternativnim countryjem zelo slabo v prodajo, organizatorji koncertov pa imajo s pripravo takšnih koncertov prej izgubo kot dobiček.

Chris Hillman v intervjujih vedno poudarja, da skupina The Flying Burrito Brothers ni imela na koncertih nikoli več kot 100 ljudi. Ljudje imajo pač pomisleke glede countryja, ne samo pri nas, temveč tudi v drugih evropskih deželah. Za to so dodatno poskrbeli domači glasbeniki, ki jim po navadi uspe v countryju najti najslabša poglavja in jih potem še bolj popačiti. Takšnih preračunljivcev je, žal, v našem kulturnem prostoru kar nekaj in težko verjamem, da se zavedajo, da so naredili več škode kot koristi. "Alternativni country je glasba, ki ne doseže radijskih valov," je definicija, ki jo najpogosteje slišimo, kadar teče beseda o nekoliko drugačnem countryju. Moram priznati, da se nikoli nisem obremenjeval z definicijami in da sem raje poslušal glasbo, pa naj je šlo za uspešnice bratov Louvin ali za posrečene pesmice kakšnega neznanega pevca, ki so ga posneli v tretjerazrednem studiu. Hočem reči, da je to glasbo zelo težko predalčkati in da je težko reči, kaj je alternativno in kaj ne. Kritiki, na primer, radi pozabljajo na glasbeno plat ocenjevanja. Konec koncev ocenjujejo glasbo, in nihče me ne bo prepričal, da Garth Brooks ne zna peti. Zna, za nameček pa so celo nekatere njegove plošče prav dobre. Po drugi strani pa glasbena tehnika in lep glas nista vse. Tisti ljubitelji countryja, ki smo v Ljubljani slišali Steva Earla, vemo, da niti ene skladbe ni zaigral brez napake, pa se je zdel koncert nekaterim kritikom vendarle dober. Pri ocenah je pač zelo težko najti skupni imenovalec. Kakorkoli, Slovenci radi iščemo kaj alternativnega. Težave nastanejo, ko se nehamo zavedati glasbe, ki je preživela desetletja, še huje pa je, če se takšne glasbe nikoli nismo niti potrudili spoznati. Podobno je verjetno tudi v jazzu. Najlažje je reči, da nam Charlie Parker nič ne pomeni, veliko težje pa je preposlušati vse njegove plošče in si ustvariti kolikor toliko realno sliko o umetniški vrednosti njegove glasbe. Nekoč mi je neki kritik rekel za Eugena Chadbourna: "Lahko se norčuje iz countryja, vendar ga je moral najprej dobro spoznati." Moram priznati, da mi je bila ta izjava všeč, pa tudi Chadbournovega prvega ljubljanskega koncerta ne bom nikoli pozabil. Predsodki nas hitro zapeljejo v slepo ulico. Ne boste verjeli, vendar je Dolly Parton posnela nekaj čudovitih plošč. Urednika izdaje Alden in Blackstock se vseh teh pasti, različnih meril in obravnavanj glasbe zelo dobro zavedata, zato sta knjigi dala pomenljiv podnaslov: An introduction to alternative country music - whatever that is (Uvod v alternativni country, karkoli že je), in se tako izognila številnim polemikam, ki jih je pogosto zaslediti tudi v reviji No Depression.

V knjigi No Depression boste našli portrete glasbenikov, intervjuje, izbrane diskografije in številne druge koristne podatke. Urednika sta koncept knjige pripravila zelo eklektično, zato so v njej - podobno kot v reviji z enakim imenom - zastopani aktualni glasbeniki (Steve Earle, Gillian Welch, 16 Horsepower), pa tudi nekateri ključni starejši pevci (Charlie Louvin, Billy Joe Shaver, Waylon Jennings), ki jim je zgodovina že pripisala nesporen pomen, čeprav nanje radi pozabljamo. Knjiga No Depression bo gotovo pomagala zgladiti kritiška nesoglasja in najti skupna merila. Zelo prav bo prišla tudi našim ljubiteljem alternativnega countryja, saj smo v domačih koncertnih dvoranah že slišali nekaj ključnih umetnikov, ki so pomembno sooblikovali podobo ameriške glasbe zadnjih nekaj desetletij. Seveda bo treba za popolnejši pregled nad zdajšnjim in minulim dogajanjem v countryju seči še po kakšni drugi knjigi (www.arbooks.com).

Jane Weber