BECK

Midnite Vultures

Geffen Records/Multimedia, 1999

Kaj pogrešate? Disco funk iz sedemdesetih, zgodnjega Princa, pionirski elektro pop ali začetke ameriškega urbanega hip hopa? Beck Hansen vam na Midnite Vultures streže vse. In to ne kar tako, »na pol«. Čar Beckove samosvoje glasbe je prav v tem, da se lahko loti kateregakoli glasbenega stila, pa bo vedno zvenel pristno, sveže in - kar je pri Becku najpomembneje - plesno. Ni čudno, da ga poslušajo alternativci in klubski plesni odvisneži. In vsi tisti vmes. Dovolj je, da prisluhnete prvi pesmi na albumu, Sexx Laws, in zadnji, nenaslovljeni zvočni podlagi, pa vam bo takoj jasno, v kakšno glasbeno lepljenko se je (tudi) tokrat spustil Beck. Zgovorna je tudi instrumentalna zasedba: kitaram, bobnom, basu in klaviaturam družbo med drugim delajo trobenta, saksofon, banjo, tamburica, orglice, trombon, violina, viola, čelo in rog, za nameček pa so nekatere pesmi obogatene s »scratchanjem« in seveda z elektronskim programiranjem.

Zlati deček devetdesetih, Mozart naše dobe, na trenutke res spominja na umetnika, prej znanega kot Princa, iz škrlatne dobe, po drugi strani pa bi ga takoj lahko imeli za četrto kolo Beasty Boys. Mixed Bizness, Debra in predvsem Peaches and Cream (se spominjate Prinčeve Cream?) so malodane Prinčeve priredbe, medtem ko je izvrstna odelayevska Hollywood Freaks (Beck je spet sodeloval z losangeleškimi »nosovi za uspešnice« The Dust Brothers) pravi poklon funk hip hopu. V album je posrečeno vpletena tudi elektronika. V Get Real Paid Beck spomni na pionirske Kraftwerk in DAF, prav tako v odlični Milk and Honey.

Beckova neutrudna gradnja mostov med različnimi glasbenimi žanri je osnova za glasbo, ki je bila »in« pred dvajsetimi leti in ki bo »in« tudi čez dvajset let. V ustvarjalnem svetu ima svetlolasi loser dovolj svobode, da za njim kričijo smetarji (Peach and Cream), biseksualci in lezbijke (Mixed Bizness) in da pušča »grafite tam, kjer nas ni še nihče poljubil« (Nicotine and Gravy). Kako mu uspe?

Marta Pirnar