BUSH

Science Of Things

Trauma Records/Multimedia, 1999

Pesmi za novi album je gonilna sila Bush, pevec in kitarist Gavin Rossdale, pisal na samotnem irskem podeželju. V lovski koči mu je štiri mesece družbo menda delal samo pes. Kje so bili drugi trije člani skupine, ni znano. Očitno jih Gavin v ključnem ustvarjalnem trenutku sploh ne potrebuje. Očitno misli, da je pri Bush edini, ki zna pisati verze. Verze, kot so I'll wake up before I drown /.../ we'll hang ourselves (English Fire), There is nowhere left to hide / there is nothing to be done (40 Miles From the Sun), When I fear for my life (Prize Fighter), I'm scared of the government (Space Travel). In v podobnem pesimističnem tonu do zadnje Mindchanger, v kateri Rossdale pove, da we'll never run when we've got all these broken bones. Nič čudnega, da je Kurt Cobain storil samomor, da je Scottu Weilandu iz Stone Temple Pilots igla najboljša prijateljica in da je novi Chris Cornell videti kot Dave Gahan iz časov najhujše odvisnosti. Zdaj rdečelasemu Gavinu bi res lahko kdo povedal, da bi bilo nemara bolje pero sem ter tja predati še kakšnemu drugemu članu skupine. Res pa je, da brez Rossdala ne bi nikoli nastale Everything Zen in Little Things (s prvega albuma Sixteen Stone) in najnovejše, z vsem grunge sijajem obsijane Warm Machine, The Chemicals Between Us in Spacetravel. V slednji Gavinov hrapavi in hripavi glas (ali sploh še kdo loči med vokalom Bush, Pearl Jam in Creed?) popolnoma preglasi glas Gwen Stefani iz skupine No Doubt (menda je Gwen njegova izbranka). Škoda. Kakšna radikalna sprememba bi bila namreč pri Bush prav dobrodošla. Res je sicer, da so pri zvočnem poliranju plošče (tokrat brez producenta Steva Albinija, s katerim so imeli pri nastajanju drugega albuma Razorblade Suitcase zelo slabe izkušnje) uporabili tudi do zdaj neuporabljena elektronska pomagala, toda ob pogledu na album kot celoto je njihov učinek skorajda neopazen. Angleški Bush namreč skušajo ostati pri seattlski dediščini in se nimajo namena elektronsko poangležiti. Močni kitarski rifi in vsaj deloma nalezljivi refreni, ki so še vedno glavni in preverjeni recept za vstop v rockovski mainstream in obstanek v njem, so še vedno osnova njihovega ustvarjanja. Konec koncev ni s tem nič narobe. Kakšna posebna »znanost« iz naslova albuma pa tudi ni.

Marta Pirnar