BRUCE COCKBURN

Breakfast In New Orleans Dinner In Timbuktu

Rykodisc/Nika, 1999

CATIE CURTIS

A Crash Course Of Roses

Rykodisc/Nika, 1999

Naveza med Torontom in Bostonom ter založniška hiša Rykodisc sta v drugi polovici lanskega leta na trg poslali dva ploščka, ki sta kmalu dosegla zelo zavidljivo pozornost medijev in poslušalcev. Tretja plošča Bostončanke Catie Curtis in ne vem točno katera plošča kanadskega glasbenika, producenta in multiinstrumentalista Brucea Cockburna, ki je s tem keltskim mestom vezan s častnim doktoratom Berklee Collegea of Music, sta dokaz, da lahko tudi na prelomu stoletja pričakujemo svež, optimističen in zelo osebnoizpoveden zvočni pristop, ki kljub občasnemu spogledovanju z dokaj mainstreamovskim vzorcem še vedno ohranja prvine posameznih glasbenih zvrsti. Seveda se zlasti v tem elementu obe plošči najbolj razlikujeta, saj se Catie izraža s spevno in preprosto glasbo, ki je domicil poiskala v danes prevladujočih vzorcih pop folka, Catie pa ji je dodala prodoren in iskren glas; glasba, ki jo je zapisal Bruce, je veliko bolj zapletena in se napaja z elementi, ki so zvočno in geografsko bolj raznoliki. Nedvomno to nakazuje že naslov plošče, ki zvočno in kulturno polarizira dve oddaljeni mesti, na dveh različnih celinah, a kot pravi Bruce: »Gre za dve zelo različni mesti, vendar imata kljub temu veliko skupnega, na primer razpoloženje in toplino.« Tudi na plošči Catie Curtis je zaznati prehod iz urbanega mestnega folka na njegovo obrobje. Pesmi so tematsko in instrumentalno zastavljene širše, na koncu pa dobijo intimnejši, bolj oseben značaj. V njih se ukvarja s sedanjo družbeno tematiko, obogatena z izkušnjami in videnji, ki jih vsak dan uprizarjajo posamezniki v preštevilnih medijih. Zanjo je sočlovek bitje, ki je enakopravno, ne glede na prepričanje ali usmerjenost. Tu v ospredje stopa pesem z naslovom What's The Matter, ki z izzivalnim besedilom obračunava z antisemitizmom, rasizmom, s predsodki ljudi do homoseksualcev ali samo do drugače oblečenih, pač v skladu s prevladujočim generacijskim gibanjem. Humani vzgibi so močan element tudi v drugih pesmih, ki počasi prehajajo v osebne izkušnje (Sweet Magnolia), občasno pa so refleksija dogodkov v preteklosti (Roses). Podobno kot Catie je tudi Bruce Cockburn družbeno zelo dejaven (podpira organizacijo, ki se bori za pravice Indijancev v Severni Ameriki, javno nasprotuje proti postavljanju pehotnih min) in nedvomno se to že dolgo izraža v glasbi. Politična angažiranost je v verzih izžarevala kritično noto zlasti v osemdesetih letih, medtem ko se je v zadnjem času vrnil v svoj notranji dom. Začel je pisati spomine s popotovanj, mozaik izkušenj in občutkov, ki jih je potiskal v ozadje. Vrnil se je k lastnim koreninam in jih ovil v subtilne pripovedi in metafore, v katerih je prostor za erotiko, prijateljstvo in tisti magični element, ki večinoma ostane prikrit. Odprl je novo fazo razumevanja samega sebe in v svojo okolico povabil tokrat zelo zemeljsko Margo Timmins in perfekcionistko Lucindo Williams. S tem je avtobiografsko izpoved podprl z ženskim odmevom, najverjetneje manjkajočim členom v njegovi preteklosti. Izraža se s takim zvokom, s kakršnim se je pospešeno ukvarjal na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta. Tako ni presenečenje, če pesmi Let The Bad Air Out in Last Night Of the World zvenita že slišani ali vsaj nekako znani. Vendar gre le za nekatere podobnosti, ki so z leti našle popolnoma svoj izraz. Tako je plošča zgrajena iz najrazličnejših glasbenih slogov in improvizacij, ki jih Bruce zelo mojstrsko razporedi med pesmi. Te delujejo relativno samostojno in se šele ob kompleksnem poslušanju zlijejo v razumljivo celoto, ki izrisuje čustveno in intimno potovanje med Severno Ameriko in Afriko.

Gregor Bauman