Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Jure Matičič

DREXCIYA

Neptune's Lair

Tresor, 1999

Povsem nepričakovano nas je zadela ponovna podvodna invazija detroitskih starost tehno elektra, skupine Drexciya, ko je brez posebne reklame in brez prejšnjih napovedi obelodanila album Neptune's Lair. To je že drugi album, ki je poleg dokaj omejene vrste EP plošč prišel skozi vrata znanstveno raziskovalnega laboratorija in skrivališča v Detroitu. Skupina še vedno ostaja skrivnostna in enigmatična, saj člana stalno prikrivata identiteto in podobo. Za album Neptune's Lair, ki je, zanimivo, izšel pri berlinski tehno založbi Tresor, pa sta naredila izjemo v nepretrgani molčečnosti in celo privolila v nekaj intervjujev. Izkazalo se je, da je član skupine tudi vodja Dopplereffekta. Tako se ne opiramo več samo na znanstvenofantastične zgodbe o podvodnih bojevnikih, mestih pod morjem, bojnih ladjah ... Drexciyanci so namreč potomci nosečih črnskih suženj, ki so jih na poti iz Afrike zaradi bolezni metali z ladij. Zarodki so se prilagodili življenju v vodi in mutirali v vojake Črnega Atlantika. Drexciya uporablja elektronske naprave, da bi rekonstruirala občutke sužnjev, ko so bili ugrabljeni, rezultat pa je samosvoja zmes detroitskega tehna, podvodnega funka, ki se napaja pri temnopolti glasbeni tradiciji, in ideološke nabitosti. Jasno, da je glasba na trenutke zelo militaristična, saj vendar izhaja iz okolja založbe Underground Resistance in njenih prijateljskih Submerge in Shockwave. Skupina Drexciya je doživela tudi nekaj izletov vstran: v mislih imam dve EP plošči pri založbah Rephlex in Warp. Po konceptualnem albumu The Quest, leta 1997, se je samoukinila, a to glasbenim bojevnikom očitno ni preveč ugajalo. Sedaj je podvodna armada pripravljena na še en pohod, ki pa ne bo tako agresiven, vsaj če sodimo po glasbeni vsebini albuma Neptune's Lair. Ta se skoraj sakralno začne z nekakšnim molilnim vzklikom, ki nas popelje v podvodne pokrajine, ki nam jih v 21 komadih slika Drexciya. V povprečju so dolgi le kakšne tri minute in nam hipno dostavljajo vedno nove občutke in doživetja. Zvoki ostajajo takšni, kot smo jih pri Drexciya navajeni, lahko bi celo rekli, da so do neke mere reciklirani. Verjetno se tisti, ki so Neptune's Lair primerjali s projektom X-103, niso zmotili, sicer pa se oba dogajata pod morsko gladino. Skratka, Drexciya se brezkompromisno in izolirano od zunanjega sveta spet odpravlja na popotovanje, ki bo po napovedih sodeč prineslo še kakšen laboratorijski izdelek. Kot piše na cedejki: »Experiments must continue at all costs, even if it means death.«

Jure Matičič