THE SUN RA ARKESTRA MEETS SALAH RAGAB IN EGYPT

Golden Years, 1999

THE GANELIN TRIO

Con affetto

Golden Years, 1999

ANTHONY BRAXTON

Composition No. 94 For Three Instrumentalists (1980)

Golden Years, 1999

GEERKEN/TCHICAI/MOYE

Cassava Balls

Leo Records, 1999

To so prvi štirje albumi iz nove, lani pričete serije ponatisov pod zgovornim naslovom The Golden Years of New Jazz, s katero so pričeli lani pri cenjeni londonski založbi Leo Records. Čeprav so posnetki, ki jih ti albumi vsebujejo, zelo raznorodni po nastanku in izvoru ter tudi po izvoru glasbenikov, ki so jih ustvarili, imajo seveda nekaj temeljnih skupnih značilnosti. Prvič, predstavljena so dela ustvarjalcev sodobnega jazza, ki so se že davno vpisali v zgodovino kot pomembne, če že ne tudi ključne osebnosti. Drugič, z drobnim odstopanjem pri prvi iz serije, ki v osnovi dokumentira druženje Suna Raja in njegove Arkestre z egiptovskimi glasbeniki, vse gradivo, ki ga vsebujejo, predstavlja posnetke koncertov v integralnih verzijah. In tretjič, prevladujoč je delež še ne objavljenega gradiva omenjenih novojazzovskih pomembnežev, ki je nastalo v tako imenovanih »zlatih letih sodobnega jazza«, to je predvsem v poznih sedemdesetih letih in prvi polovici osemdesetih let. Skratka: gre za izjemno obogatitev historičnega fundusa zvočnega gradiva iz omenjenega obdobja, ki prihaja kot naročeno, v času, ko se ponovno pojavlja zanimanje za sodobnejše, radikalnejše ustvarjalne prakse v jazzovskem in postjazzovskem polju, po drugi strani pa so ljudje in dela iz tistega prelomnega obdobja definitivno postali del zgodovine in je tako mogoče njihov prispevek s primerne kritične distance tudi ponovno, celoviteje ovrednotiti. Seveda ob vsem tem vsebina omenjenih albumov ponuja tudi obilico raznovrstnega glasbenega užitka; večinoma pričakovanega, nekaj pa tudi takšnega, ki bo za marsikoga pomenil pravo odkritje. V mislih imam dokument o manj znanem sodelovanju nemškega multiinstrumentalista, glasbenega animatorja in organizatorja, raziskovalca neevropskih ljudskih godb in instrumentov ter pisca raznovrstne literature Hartmuta Geerkena z znanima afroameriškima glasbenikoma, pihalcem Johnom Tchicaijem in tolkalcem Famoudoujem Donom Moyejem; posnetek je nastal na koncertu na festivalu Praxis v Atenah v Grčiji leta 1985. Del posnetka je sicer v osemdesetih letih že izšel pri atenski založbi Praxis v vinilni obliki, album Cassava Balls pa nam tokrat v novi opremi in tehnologiji ter z zajetno spremno besedo ponuja integralno verzijo posnetka s tremi dodatnimi, do sedaj še ne objavljenimi skladbami. No, tudi prvi album, izdan v tej seriji, The Sun Ra Arkestra Meets Salah Ragab in Egypt, je prvotno izšel pri Praxis Records kot vinilka, tokrat pa je dopolnjen z dvema daljšima odličnima skladbama. Eno je prispevala Sun Ra Arkestra, drugo pa je izvedel do zdaj še ne slišani The Cairo Free Jazz Ensemble pod vodstvom Hartmuta Geerkena. Ta album je nasploh poseben po vsebini in raznovrsten po izvoru in času nastanka posameznih posnetkov, saj so nastajali od leta 1971 do leta 1984, a vsi v Kairu. Je redek dokument, ki sploh omogoča vpogled v takratno tamkajšnje jazzovsko dogajanje. Po drugi strani je pričakovano, da sta se v tej seriji znašla tudi albuma The Ganelin Tria in Anthonyja Braxtona. Osrednji sodobni jazzovski ansambel nekdanje Sovjetske zveze je širnemu svetu odkril prav Leo Fiegin in z objavami izza »Železne zavese« pretihotapljenih posnetkov, ki so nastajali na polilegalnih nastopih, pravzaprav pričel založbo Leo Records. Tokrat ponuja do sedaj še neobjavljen posnetek moskovskega koncerta s konca leta 1983, ki pa po glasbenih vsebinah in razsežnostih ne odstopa bistveno od že znanih zvočnih pustolovščin Ganelina, Tarasova in Čekasina. Podobno je mogoče ugotoviti za prav tako do sedaj še ne objavljen posnetek nastopa tria Braxton-Anderson-Emery iz aprila 1980 v Bologni v Italiji, ko so v dveh delih z dvema različnima »branjema« izvedli značilno Braxtonovo skladbo za komorne zasedbe številka 94. V tri dele strukturirana skladba seveda dosledno sledeč Braxtonovim tedanjim kompozicijskim in izvajalskih principom do potankosti izkoristi zvočne možnosti in razsežnosti uporabljenih pihal, trobil in kitar z mehkim dodatkom elektronskega zvočenja. To je glasbeno zagotovo najzahtevnejši zalogaj v ponudbi teh štirih albumov, ki v medsebojni kombinaciji ponujajo temeljit vpogled v raznovrstnost tedanjih ustvarjalnih praks v sodobnem jazzu, komponirani in improvizirani godbi. Samo želimo si lahko, da bo Leo Fiegin zmogel nadaljevati z izdajami podobnega gradiva v tej seriji ter s tem tudi novim rodovom ljubiteljev in poznavalcev (post)jazzovske ustvarjalnosti omogočil spoznavanje bogate in ne tako davne glasbene zgodovine.

Zoran Pistotnik