STEVE GROSSMAN QUARTET

With Michel Petrucciani

Dreyfus, 1999

Steve Grossman je sopranski in tenorski saksofonist, ki je zaslovel leta 1969, ko je rosno mlad v zasedbi Milesa Davisa nadomestil Wayna Shorterja. Čeprav vse skupaj ni trajalo dolgo, ga je seveda močno zaznamovalo, kar se je izrazilo na kasnejših lastnih ploščah, saj so od njega vsi pričakovali zrelost, ki je očitno še ni bil sposoben.

Toda plošče, ki jih v devetdesetih snema za francosko založbo, ga kažejo v precej drugačni luči; tudi najnovejša, posneta s kvartetom ob sodelovanju lani umrlega pianista Michela Petruccianija, je ena tistih, ki poslušalca prepričajo že ob prvem poslušanju. Na njej se Grossman, čigar zvok tenor saksofona je razpet med vzornika Coltrana in Rollinsa, z izjemno lirično subtilnostjo spopada z vrsto jazzovskih standardov in z nekaj avtorskimi skladbami, ki imajo potencial, da to še postanejo. Nekoliko raskavo zveneči tenor nadvse lepo odstopa od uglajene in večinoma zelo zadržane spremljave ritem sekcije (basist Andy McKee, bobnar Joe Farnsworth), ki jo s kot običajno lahkotnimi in značilno igrivimi kratkimi soli dopolnjuje Petruccianijev klavir. To je še ena tistih redkih jazzovskih plošč, ki ne presenečajo z radikalnostjo izraza, ampak z dovršeno izvedbo, domiselnim izborom skladb in s sijajnim zvokom. Nič čudnega, če torej spominja na sijajno mojstrovino Bennija Wallacea Someone to Watch Over Your, nad katero sem se navduševal pred nekaj meseci. Toda največja odlika plošče gotovo ostajata zvok Grossmanovega saksofona in njegovo igranje, ki je ravno prav grobo in samosvoje, da ne postane dolgočasno, obenem pa s toploto poslušalcu seže globoko v srce. Želite dokaz? Prisluhnite izvedbi klasike Body in Soul, ki je pred šestdesetimi leti proslavila Colemana Hawkinsa, za njim pa si je na njej polomilo zobe že veliko pihalcev. Grossman jo izvede suvereno in ravno prav samosvoje, da ji dá svežo dimenzijo.

Jure Potokar