DAVE HOLLAND QUINTET

Prime Directive

ECM/Statera 1999

Points of View, prejšnjo ploščo kontrabasista Dava Hollanda iz leta 1997, so hvalili številni kritiki in jo - če komu kaj pomeni - celo nominirali za nagrado Grammy. Ni čudno, da torej nova plošča Prime Directive sledi predhodnici, samo da je saksofonista Steva Wilsona tokrat zamenjal mladi up Chris Potter, kar je gotovo prispevalo k večji energičnosti zasedbe. Za ploščo, ki temelji na dokaj zapletenih ritmičnih vzorcih, je to lahko samo dobro. Toliko bolj, ker lahko rečem, da je zasedba tokrat zvočno mnogo čvrstejša, zato se zdi glasba lahkotna in radostna, kar je bil najbrž tudi Hollandov temeljni cilj.

Toda po drugi strani je tudi res, da plošči ni ravno v prid izjemna dolžina, kajti kljub zapletenim poliritmijam, ki so podlaga večine skladb, se zdijo nekatere vse preveč podobne; to morebiti še najbolj velja za uvodne tri Hollandove. Podobnosti ne more povsem omiliti niti zvočna barvitost odličnega kvinteta glasbenikov, kot so trombonist Robin Eubanks, vibrafonist Steve Nelson in bobnar Billy Kilson. Šele v drugi polovici plošče se to spremeni in slišimo lahko nekaj izvrstnih skladb, kot so Hollandova Jugglers Parade, Potterjeva High Wire in Nelsonova Candlelight Vigil.

Pravzaprav je morebiti najbolj presenetljivo, kako imajo skladbe vseh članov kvinteta nekatere skupne značilnosti, ki najbrž dovolj zgovorno dokazujejo, da je plošča izrazito skupinsko delo zasedbe.

»Tokrat smo si lahko privoščili razkošje raziskovanja tega, kar lahko naredimo kot skupina, preden smo stopili v studio, zato je glasba bolj individualno ukrojena po meri posameznih članov,« pravi Holland. To nedvomno popolnoma drži, čeprav avtorsko kljub vsemu ne dosega predhodnice.

Jure Potokar