Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Gregor Bauman
INDEXI
Kameni cvjetovi
Nika, 1999
»Kako sam nekada voleo ovu pesmu,« nostalgično izjavi Nikola Kojo. »Ja je još danas volim,« odvrne profesor. To je iskren dialog iz filma Lepa sela, lepo gore Srdjana Dragojevića, ki poleg vsega nesmisla, ki se je odvijal nedaleč od nas, nedvomno postavi spomenik tudi skupini, ki je orala ledino v samih začetkih formiranja jugorocka. Pri tem gre režiser še naprej, saj večino filma, vse ključne obrate iz ozadja spremlja melodija Bacila je sve niz rijeku, ki s pretresljivo in resnično zgodbo simbolno uprizarja osebno apokalipso posameznika in tudi širše, v celotnem prostoru nekdanje skupne države. Vendar je na srečo skupina Indexi »preživela« in nam še danes ponuja glasbo, ki je splet tradicije, prepoznavnosti in glasu Davorina Popovića. Zlasti slednji je v glasbo prinesel revolucionarno novost in svežino s temperamentom in z emocionalno čistim glasom. Tako je vsaki zapeti besedi dodal novo razsežnost in neponovljivost. In četudi je njegov glas primarni zaščitni znak skupine, je delo številnih posameznikov, ki so se v skoraj štirih desetletjih prebijali skozi skupino, zelo veliko. Indexi so nedvomno skupina prenekaterih generacij, kulturni fenomen; glasba je zapisana na kamnitih spomenikih večnosti. Skupina je bila zvočno in aranžersko zrela že na samem začetku in je z leti le še stopnjevala avtorsko identiteto; bila je aktualna v danem trenutku in aktualna v času, ki je šele prihajal. Zadnja plošča Kameni Cvijetovi je odsev vsega tega. Prinaša razpoznaven zvok Indexov: romantično arhaičen, vendar presenetljivo svež. Z njim skupina odpira vrata v svojevrstno zakladnico multikulturnosti in neposrednega nadaljevanja lastne glasbe. Pri tem se izogiba patetiki in odnosu, kaj bi bilo, če bi ... Besedila so elementarna in osebnoizpovedna (I još deset, Poslije tebe), z malo besedami povedo veliko. Te črkovne krajine občasno zamenjajo instrumentalne podobe dialogov med posameznimi instrumenti brez glasovne podlage (Ostrvo, Zamak). S tem dejanjem se skupina vrne v začetno obdobje, ko je pred prihodom pevca Davorina Popovića delovala samo kot instrumentalna. Med besedili izstopa predvsem pesem Pukotina (mogoče celo nadaljevanje pesmi Plima), dvoboj notranjih stereotipov, ki jemljejo moč in energijo; celotni odgovor je v tišini, ki je zelo oddaljena, s tem omogoča razkol in osebnostno razvalino. Pesem, ki jo je mogoče razumeti tudi zelo realistično - kot problem opredelitve. Tudi naslovna pesem Kameni cvijetovi se ukvarja s podobnimi problemi, le da so zastavljeni širše, o usodnem vplivu lažnih prerokov, ki vodijo ovce v prepad. Nasploh pušča plošča nekatera odprta ali vsaj prikrita vprašanja, nekatera videnja, ki bodo morda v prihodnosti našla odgovor. Zagotovo ga poznajo člani skupine in Nikola Kojo, ko s pesmijo Bacila je sve niz rijeku odkoraka pred vrata smrti in na svoje početje samo odgovori: »Jebi ga, kad sam emotivac!«
Gregor Bauman