DOMINIK KRAJNČAN QUARTET

Bab'n'Gabn

ZKP RTVS, 1999

MARJAN LOBOREC KVARTET

Na rečnem bregu

Corona, 1999

Dva albuma tako imenovanega "slovenskega sredinskega jazza" se presenetljivo dobro dopolnjujeta v avtorskem pristopu. Na eni strani poskus "mainstreamovske" sodobnosti, na drugi zavzet poskus rekonstrukcije zgodovine slovenskega jazza in njegove rekonstitucije v aktualnosti slovenskega jazzovskega dogajanja. V dopolnjevanju nudita več kot samo zanimiv, že kar reprezentativen vpogled vanj. Zanimiv dogodek je namreč še vedno sam izid albuma tukajšnjega jazzovskega ustvarjalca, pa čeprav se po lanskoletni beri dozdeva, da bi se tudi takšno stanje znalo spremeniti. To bi končno bistveno olajšalo tudi našo kritiško pozicijo, ki ne bi bila več že v naprej obremenjena s slabo vestjo, da »razsuva« še tisto, kar sploh nastane. Pomemben indikator premikov je tudi podatek, da sta tokrat predstavljana albuma izšla pri različnih slovenskih založbah plošč - in če bi se sčasoma razvila na tem področju še zdrava konkurenca, bi lahko govorili o dokončni normalizaciji domačega jazzovskega prizorišča.

Kakor koli že: Bab'n'gabn in Na rečnem bregu sta vsak po svoje izrazit jazzovski izdelek. Prvi zaradi poskusa vzpostavljanja sodobnih produkcijskih standardov na tem področju. A mu pri tem - potem, ko potegnemo rezultanto pod izdelek - (žal) še največ zmanjka prav v glasbenem smislu. Kaže, da pri združbah, ki prihajajo iz velikega orkestra RTVS, še vedno obstaja pomanjkanje ustvarjalne domišljije, zato se bolj ali manj spretno zatekajo v preizkušene kompozicijske in izvedbene obrazce, kar pušča slab občutek ustvarjalne nezavzetosti. Kvartet ga poskuša prekriti s pretirano eksponiranostjo kitarista Primoža Grašiča, ki pa z odličnim obvladovanjem instrumenta ter posledično s solističnimi eskapadami (spet žal) postaja slabo uporabljen zapolnjevalec vrzeli tudi pri projektih drugih slovenskih "sredinskih" jazzistov. To je splošni vtis, ki ga dobimo ob poslušanju albuma Bab'n'gabn. Vendar je na tem albumu vseeno nekaj več, kar govori celo o pozitivnem presežku izdelka. Takšen je že sam naslov albuma, pa njegova vizualna podoba, sestava kvarteta ter splošna izvedbena raven, ki jo zagotavljajo vsi štirje instrumentalisti, čeprav sta v ospredju predvsem trobentač Kranjčan in kitarist Grašič, medtem ko basist Avbelj in tolkalec Divjak solidno delo ritemske sekcije opravita iz ozadja. Predvsem pa je pomembno dejstvo, da je vseh deset skladb avtorsko delo samega Krajnčana. Vanje vložen prepoznaven napor vpenjanja ustvarjalnih hotenj v sodobno jazzovsko dogajanje je zame odločilen element za pozitiven odnos do tega albuma. Morda bi lahko založba drugič zahtevala nekaj več domiselnosti pri pisanju spremnega besedila in oblikovanju predstavitvenih fotografij, pa bi imel dober vtis še celovitejšo podobo.

Na primer takšno, kot nam jo ponuja prav album Na rečnem bregu bobnarja Marjana Loborca in kvarteta. Arhaična glasbena vsebina z močnim historičnim nabojem, ki pa ni zgolj poustvarjena, ampak je sveže rekonstruirana, je postavljena v ustrezno, domiselno oblikovano "embalažo", pospremljeno z zavzeto zapisano in informativno bogato spremno besedo. Tako dober vtis je zagotovo tudi rezultat skupinskega dela založnikov in avtorja albuma ter predvsem posrečene kombinacije zasedbe. Veteran Loborec je k sodelovanju povabil še "soborca", trobilca Ivana Prešerna - Žana, stabilnost izvedbe zagotovil z igro "all-around" basista Saše Borovca ter dal priložnost mlademu pianistu Eriku Menačeku. (Ta jo je tudi izkoristil!) Drug pomemben element je posrečeno izbran repertoar, kombinacija priredb jazzovskih standardov iz "prejšnjega obdobja" obeh veteranov ter avtorskih skladb Borovca in dveh Prešernov, med katerimi je Žan poleg (spet) privlačne igre prispeval tudi naslovno in hkrati sklepno skladbo albuma Na rečnem bregu. To ustvarjalno ni velik jazzovski album, a je z nepretencioznostjo eden tistih redkih pri nas izdanih, ki ponuja z žlahtno patino prekrit polnokrven jazz.

Zoran Pistotnik