Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Jure Potokar

SVETLANA MAKAROVIČ

Nočni šanson/Dajdamski portreti

Vinilmanija, 1999

Štirinajst in trinajst let je minilo, odkar so skladbe, ki jih najdemo na tej kompaktni plošči, prvič izšle, takrat seveda še na vinilu, in to, če se prav spominjam, pri prvi privatni produkcijskih hiši v Sloveniji, ki se je imenovala Dokumentarna. Že samo zato imata danes precejšnjo zgodovinsko vrednost, in potezo Vinilmanije, ki si z nekaj ponatisnjenimi ploščami utrjuje precej samosvoj položaj med domačimi glasbenimi založniki, je vsekakor potrebno pohvaliti, čeprav bi bila hvala še večja, če bi ploščo opremila z besedili in kratko spremno besedo, ki bi navedla vsaj najpomembnejše informacije o glasbi. Svetlana Makarovič je namreč ne le najboljša domača pesnica in pisateljica za otroke, ampak tudi samosvoja glasbenica, ki je v osemdesetih letih izdala kar tri zelo zanimive velike plošče, na katerih je s celo vrsto odličnih glasbenih sodelavcev izvajala lastne skladbe, ki se jim gotovo najbolj prilega oznaka šanson. Poudarek je torej še vedno na besedi, glasba je bolj ali manj samo sredstvo, s katerim je avtorica opremila otožne in vesele, včasih pa tudi posmehljive in zafrkljive družbene komentarje, da bi bili ti dostopni čim širšemu krogu ljudi. To ji je tudi imenitno uspelo. Ne samo kot avtorici izvrstnih skladb, ampak tudi kot pevki, ki s premišljenimi poudarki marsikateri skladbi daje še dodatno razsežnost in pomen. To še zlasti velja za prvih trinajst skladb, nekdaj zbranih pod naslovom Nočni šanson, pri katerih se je spremljala samo s klavirjem, pomagal pa ji je basovski kitarist Djuro Penzeš. Najbrž kaže prav med temi šansoni iskati najboljše Svetlanine stvaritve, kot so na primer Pomlad na tvojem grobu, Kamniti zvon in Pozdravljena, luna, če naštejem tri otožnejše in morda bolj (osebno)izpovedne, ter Balada o T. in Bifejska rastlina kot primer zafrkljivega družbenega komentarja.

Devet preostalih skladb (Dajdamski portreti) je del glasbenega kabareta, ki ga je Makarovičeva pred leti postavila v mariborski Drami, pa tudi na plošči jih povezuje vezni tekst, s katerim jih avtorica postavlja v primeren družbeni kontekst. Čeprav so skladbe lahkotnejše in je satirična ost navadno zavita v dobro mero humorja, tudi tukaj najdemo skladbe, ki so po tematiki prav toliko aktualne, kot so bile pred dobrim desetletjem. Kajti še vedno nam ni zmanjkalo ubogljivih Primožev, obupanih gospa, ki nenehno begajo na najnovejšo modno muho, in tudi slinarjev ne, dajdamsko načelo iz naslova pa je dandanes gotovo še mnogo bolj aktualno, kot je bilo tedaj.

Če nam pravzaprav česa zares manjka, potem nam ljudi, ki bi znali tudi ob prelomu tisočletja tako učinkovito in prepričljivo podržati zrcalo vedno bolj samozadovoljnim in otopelim Slovenceljnom, kot je sredi osemdesetih znala Svetlana Makarovič.

Jure Potokar