MARANGOLO, TAVOLAZZI, KAUČIČ, BOATO

Quartetto Orizzontale

L'alternativa/Statera, 1999

Vajeni smo že, da se Zlatko Kaučič notranje oplaja iz mnogoterih sodelovanj z italijanskimi glasbenimi delavci. In kako blagodušno od njega je, da nas ohranja v stiku s temi snovanji, saj prinašajo v naš prostor mnogo prepotrebnega vetra, pa naj bo s koncerti ali s cedejkami, kar presenetljivo pogostimi zadnji čas. Tokrat je tako, da je cedejko pospremil tudi s kar nekaj slovenskimi koncerti kvarteta, Horizontalnega, ki ga ob Kaučičevih tolkalih sestavljajo še Antonio Marangolo s saksofoni, Ares Tavolazzi s kontrabasom in David Boato s trobento.

Glasba, kot se sipa s cedejke, je prijetno uležan jazz, ki se tu in tam spogleduje z ostrino konvencionalnejšega free jazza. A le-ta niti ni v ospredju, prej bi v devetih skladbah cedejke (večino jih je prispeval Marangolo) izpostavil precejšnjo spevnost godb. Ta je včasih tako mična, da po drugem ali tretjem poslušanju cedejke glavne melodije tudi že odžvižgavaš, ob obveznem trkanju tekočega ritma z nogo, seveda. Lepa gesta, če vemo, da so vsi nastopajoči prekaljeni uživači bolj hipnih (in s tem tudi disonantnih, trzajočih) prebliskov, kar se je bojda bolj kot na cedejki poznalo na koncertni turneji v koncu lanskega leta. Vendar cedejka nikakor ni posladkano enostavna. Le kako bi lahko na to sploh pomislili, če pa je na njej Kaučič, zaprisežen malik velike Glasbe.

Godba je torej žlahten primer italijanskega jazza, za katerega smo že dolgo nazaj spoznali, kako umetelno in z občutkom zna v bleščečo dopadljivost zaviti smele prebliske glasbenih zamisli, ki imajo zmeraj jajca in niso nikoli same sebi namen. Nekakšen sredozemsko topel hedonizem, ki te po zaužitju pusti odrešujoče praznega in spravljenega s seboj.

Sem zelo za. Zelo zelo za.

Rok Jurič