Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

PHAROAHE MONCH

Internal Affairs

Rawkus, 1999

MOS DEF

Black On Both Sides

Rawkus, 1999

Da je hiša Rawkus v pohodu na tron najbolj kredibilnega hip hop založnika presneto resna in še bolj presneto uspešna, ste lahko prebrali že v Urbani črnini (drugače lahko to opravite kasneje). Zadnji dve v dolgi vrsti lani izdanih fonotečnih obveznic sta plošči solo debitantov, sicer pa že dobrih znancev podzemeljskih ušes, Mosa Defa in Pharoaha Moncha.

Začnimo s starejšim: Pharoahe Monch je bil svoje dni polovica progresivnega in cenjenega hip hop dvojca Organized Konfusion, potem je precej časa prebil kot free agent, torej kot prosti strelec ali idealen partner za duete, ki so potrebovali malo nesredinske politure. Potem je močno zasijal na Rawkusovem izboru Lyricist Lounge in na drugem Soundbombingu, kjer je skupaj s Shabaamom Sahdeeqom prispeval izjemni WW III. Sledil je singel Simon Says, lanskoletna, zdaj že ponarodela slamovska himna newyorške mladine. Tudi z albumom Internal Affairs Pharoahe ne razočara, prej nasprotno. Pokaže se namreč tudi njegova konsistentnost, ki je v množici enkratnih nastopov pač nismo mogli opaziti. Pharoahe je trd, oster MC, njegova največja vrlina pa so nedvomno motivacijski one-linerji, ponavadi zapakirani v poskočen refren. Čeprav je plošček delo številnih producentov (slabo polovico beatov je ustvaril Pharoahe kar sam), deluje kot enovita celota, ki je ne razbijejo niti gostujoči vokalisti – Canibus, Common, Busta Rhymes, izvrstna debitantka Apani in založbeni kolega Talib Kweli. Najboljši štiklc pa je tako ali tako skupinski remiks Simon Says, kjer za skupno stvar hude rime prispevata tudi super mana Metod Man in Redman.

Na drugi strani (dobesedno) je postavljen Mos Def, polovica dueta BlackStar. Subtilne, močno angažirane rime, ki jih Mos Def z izjemno mehkobo niza na glasbene podlage, so mu že prilepile naziv novega native tonguovca. In res, ne da bi Mosu Defu očitali neizvirnost, zveni kot najboljši mojstri ceremonij iz omenjenega gibanja s konca osemdesetih. To se še posebej lepo pokaže v komadu Mr. Nigga, ki ga odrepa skupaj z nekdanjim questovcem Q-Tipom. V središču Defovega zanimanja je trenutni položaj mlade Afroamerike, a pri tem - v nasprotju z mnogimi drugimi klepetači - preseže zgolj osebne probleme in zamere ter se v verzih loti tudi bolj kompleksnih tem, recimo belega prevzema črnih glasbenih kultur v komadu Rock N Roll, kjer v refrenu z bolečino v glasu odmrmra Elvis Presley got no soul / Chuck Berry is rock n roll ter I don't care about Rolling Stones / they could never rock like Nina Simon. Ker je Mos Def tokrat prikazal tudi veliko producentske spretnosti, gre res za iskreno ploščo, ki si zasluži poklon vsakega ljubitelja dobre muzike. Za založbo Rawkus pa velja: keep on rowkusing in the hip hop world ...

Napo-Lee-Tano