Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Janez Golič

MORPHINE

The Night

Rykodisc/Nika, 2000

Mark Sandman, ustanovitelj in vodja bostonskega tria Morphine, v prvi vrsti pa glasbenik, je umrl tako, kot je živel, na odru. Lani poleti ga je na nastopu v Italiji zadel srčni infarkt. Morphine so za sabo pustili pet krasnih albumov, prežetih z neomajno ljubeznijo do glasbe. V spominu nam bodo ostali tudi zaradi samosvojega sloga, nezamenljivega s katerimkoli drugim izvajalcem na zemeljski obli.

Morphine so tik pred lanskoletno evropsko turnejo posneli peti redni album, The Night. Če so na prvih ploščah do konca razdelali slog in zvok dvostrunskega basa, baritonskega saksofona in bobnov, je nastopil pravi čas za popestritev osnovne zasedbe s skrbno izbranimi gosti. Samo to ne bi bilo dovolj, Mark je ne vem kje našel svežega navdiha (morda se odgovor skriva v pesmi A Good Woman Is Hard To Find?), da nove pesmi spet zadihajo v povsem naravnem gibanju vseh.

Že uvodna in hkrati naslovna The Night je enkraten primer genialne preprostosti. »You are a bedtime story, the one who keeps the curtains closed,« zapoje Mark na robu šepeta in se preda sladkostim noči. Spremlja se z omamno basovsko linijo, ki ji dela družbo lahkotno jazzovsko poigravanje bobnov, medtem ko v ospredje stopi barsko razpuščen in globok pih saksofona. Prva mala klasika z albuma, ki bi je bil vesel tudi Leonard Cohen v najboljših časih. Takoj z naslednjo pesmijo pomenljivega naslova So Many Ways gredo Morphine v potrebno širino, a ne izgubljajo primarnih vzgibov, ki se kažejo predvsem v otožnih Markovih stihih. Ohranjajo privlačno melodiko, a obenem izskočijo, kot še nikoli. V pomoč je John Medeski iz newyorškega tria Medeski, Martin, Wood in nevsiljiv zbor ženskih grl. Še v poudarjeno plesni Top Floor, Bottom Buzzer so »kul«, vzdržujejo enoten in razigran groove. Like A Mirror in The Way We Met sta ritmična eksperimenta na robu trip hopa, kjer se tudi vokal giblje od naravne izpovedi do hropkega izliva čustev. Rope On Fire bi lahko pomagal napisati tudi David Byrne, ko pogleduje proti vzhodu z zibajočimi potegi čela in elegantnim ubiranjem strun akustične kitare. Album sklene Take Me With You, ki popelje iz noči v prebujajoč se dan z neutolažljivo prošnjo: »I can’t live without you, take me with you when you go.« Prebudi se iz sladkih sanjarij in zave sveta okoli sebe. Ko bi najraje ostal z njo. Tako prekleto neposredna in prepričljiva izpoved, da ob koncu prst kar sam spet pritisne tipko play namesto open.

Morda je prezgodnja smrt Marka Sandmana dodatna ‘obremenitev’ ob poslušanju in končni oceni tega albuma. Nikoli ne bom vedel, in tudi nočem vedeti. Kritiško distanco v tem primeru odrivam na stranski tir, ostane čisti užitek, prepuščanje. Ker Morphine nikoli niso puščali dvomov. Skratka, Mark Sandman je bil velik glasbenik in The Night je zelo, zelo dobra plošča.

Janez Golič