NINE INCH NAILS

The Fragile

Nothing/Interscope/Multimedia, 1999

Po petletnem vztrajnem razmisleku, obračanju in preobračanju dosedanjih stvaritev ter še eni prevetritvi vrst Nine Inch Nails se je Trent Reznor le odločil za usodni korak: iz sobe molka je poslal med nas kar dvojni (!) CD album. Presegel je dosedanjo uveljavljeno prakso maksimalne izrabe tistih dobrih 70 minut godbe, in kot se za avantgardista spodobi, uveljavil novo dimenzijo CD produkcije, hkrati pa potrdil, da ni ves ta čas spal. Z albumom The Fragile se je znašel tudi med visokimi mesti inventure preteklega leta in celo ob boku Rage Against The Machine med petimi naj! skupinami mladega rocka (sic!) na eni izmed tedenskih slovenskih strani, posvečenih popularni glasbi. Kako simpatično, saj bi se dalo domnevati, da so celo njegovi učenci Marilyn Manson starejši. Morda je prav silni uspeh slednjih bistveno vplival na zavlačevanje ponovne pojavitve Nine Inch Nails, ki so imeli pred sabo izziv preseči ne slavo, ampak pretencioznost - in posledice »oko za oko, zob za zob« so pred nami. Trent Reznor je iz studijskega druženja s kopico stalnih sodelavcev in povabljenih nerednih gostov ustvaril zaokrožen, prepoznaven glasbeni izdelek, na katerem ne najdemo hudo mladega. Prej gre za samoočiščenje in izpostavitev elementarnih kosov Nine Inch Nails; posledično ponuja podoživljanje dosedanjega, vendar z nobeno nostalgijo, saj niso podlegli težavam izpetosti kot kolegi iz Ministry. Podrobni elementi in hipni presežki delajo iz albuma odličen in - pozor! - tudi nemoteč glasbeni konglomerat ritmike zvokov za polnitev praznega ozadja; potrjuje nam, da je profesor pač profesor.

BIGor