CECIL PAYNE

Payne’s Window

Delmark/Statera 1999

Cecil Payne je še eden izmed redkih aktivnih glasbenikov »stare garde«, ki je začela z bebopom in se seveda navduševala nad Charlijem Parkerjem, to pomeni, da je na začetku igral altovski saksofon, šele kasneje pa se je odločil za redkeje uporabljani baritonski saksofon.

Na splošno je oseminsedemdesetletni Payne najbolj znan kot spremljevalni glasbenik, saj je največ snemal v zasedbah drugih, na primer s trombonistom J. J. Johnsonom, Gillespijem, Illinoisom Jacquetom, Countom Basijem in pianistom Randyjem Westonom. Toda Payne’s Window je vendarle že njegova tretja plošča za založbo Delmark v devetdesetih letih, in zdi se, da ima Payne kljub vsemu povedati več, kot kaže njegova ne ravno obsežna solistična diskografija.

To dovolj zgovorno dokazuje na hardbopovski plošči, ki jo je s sekstetom posnel leta 1998. Čeprav ne prinaša nič novega, pa je izbor avtorskih skladb in priredb Milesa Davisa, Gershwina, Bennyja Carterja ter še nekaterih drugih odigran s suverenim, četudi morda malce zadržanim mojstrstvom glasbenika, ki ima ne le izjemne izkušnje, ampak tudi značilen pristop in zvok. Najboljši je v drugi polovici plošče, in to takrat, kadar se pri soliranju izmenjuje z drugimi člani zasedbe. Pri tem mu pomaga nekaj izvrstnih glasbenikov, kot so pianist Harold Mabern, trombonist Steve Davis in odlični mladi tenor saksofonist Eric Alexander, ki tudi tokrat dokazuje, da bo treba nanj v prihodnjih letih zelo resno računati.

Jure Potokar