Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

ZEZE RAKOTORAHALAHY

Tonga n'taratasy/Prišlo je pismo

Samozaložba, 1999

Kako so včasih vsakdanje in preproste stvari v svoji rezultanti neverjetne. Malgaš Joseph "Zeze" Rakotorahalahy živi med nami že celih 22 let. Ves čas ga po svoje poznamo tudi kot glasbenika, a ga nikoli nismo zares povezovali z aktualno malgaško glasbeno sceno, o kateri tako ali tako nekaj več vemo šele zadnjih deset let. Prav zato smo mesto in pomen Zezeja v historičnih okvirih popolnoma spregledali. No, ne samo zato: čeprav se je občasno pojavljal na slovenskem glasbenem prizorišču, njegov prispevek tudi v obdobju poznavanja raznorodne afriške popularne godbe ni obetal posebne obogatitve. Skrivnost se razkriva šele sedaj, ob izidu njegovega prvega mednarodnega albuma Tonga n'taratasy, ki je - pozor! - seveda hkrati tudi prvi v Sloveniji izdani album afriškega popa, natančneje malgaške popularne godbe. Razpetost med izvorno domovino Madagaskarjem in novo sredino, kjer biva in ustvarja, je Zeze izrazil kar z dvojezičnim naslovom in opremo albuma, vpetost v mednarodne koordinate pa s štirijezično spremno besedo k albumu ter z dejstvom, da je njegov nastanek in izid, ki je v Sloveniji res samozaložniški, v resnici omogočil pomemben delež japonskega kapitala, saj je namenjen predvsem prodoru na japonsko glasbeno prizorišče, na katerem malgaška popularna godba visoko kotira.

Zanimivo življenjsko zgodbo Josepha Zezeja Rakotorahalahyja bomo ob priložnosti predstavili posebej. Uspešno glasbeno kariero je pričel že doma, pred prihodom v Evropo in v Slovenijo, saj je bil tam eden začetnikov sodobne popularne godbe. Nato jo je, podredivši se družinski zavezi, prekinil za dolgih 22 let. To se albumu zagotovo pozna, pa spet na srečo ne preveč, saj so za to poskrbeli sodelujoči glasbeniki, predvsem člani malgaške skupine Fenoamby. Ti so se neke lanske noči v studiu Tivoli v Ljubljani prelevili v Zezejevo spremljevalno skupino, s katero je odpel, odigral in posnel osem lastnih skladb, dodatno pa jih je obogatil spremljevalni glas Zezejeve hčere Malalatine, ki ji je - mimogrede - posveti tudi eno izmed boljših skladb albuma, ona pa je odpela izjemen prvi glas v sklepni, morda nekoliko studijsko preproducirani pesmi albuma Tsy ho very. Tako smo dobili album vsebine, ki v ničemer ne zaostaja za večino nam poznanih izdelkov aktualnega malgaškega etno popa. Skupina Fenoamby, v kateri že nekaj časa igra Zezejev brat Lala, je zagotovila polnokrvno instrumentalno podlago, ki jo je Zeze aranžmajsko umestil v prepoznavne malgaške glasbene obrazce, potem pa jo nadgradil z vokalnim podajanjem lastnih pesmi ter s spodobno kitarsko igro. Z izdelkom smo lahko samo zadovoljni; še toliko bolj, če je zares napoved novega začetka Zezejeve mednarodne kariere. S tovrstno prisotnostjo bi bilo slovensko glasbeno prizorišče kulturno obogateno na način, ki smo si ga že dolgo želeli, saj nas približuje drugim multikulturnim evropskim sredinam.

Zoran Pistotnik