WILLIS ALAN RAMSEY

Willis Alan Ramsey

Koch, 1999

V ameriški kozmični glasbi je veliko napol izgubljenih plošč, ki jih ljubitelji vneto iščejo leta in leta. Tudi sam sem za ta album dolgo vedel predvsem iz pogovorov z glasbeniki iz Teksasa. Čeprav je bilo nekaj izvodov v zbirkah pravih navdušencev in bi si ploščo lahko posnel na trak, sem Ramseyja prvič slišal razmeroma pozno. Na gramofon sem ploščo prvič položil načrtno, tedaj, ko se mi je zdelo, da v Teksasu za moj glasbeni okus ni več skrivnosti. Bil sem prijetno presenečen. Izvirnik ene najbolj iskanih izdaj kantavtorske glasbe je izšel davnega leta 1972, in če ne bi bilo Lyla Lovetta, za Ramseyja verjetno ne bi nikoli slišal. Willis Alan Ramsey je namreč na Lovetta odločilno vplival, z zelo neposredno in zvočno bogato glasbo pa se je vtisnil v spomin tudi nekaterim drugim nadobudnežem, ki ga danes v intervjujih omenjajo kot vzornika in mu tako omogočajo nekakšno nesmrtnost ali bolje rečeno status kultnega glasbenika. Ena najbolj nenavadnih plošč zgodnjih sedemdesetih let je sicer že ob izidu naletela na dober odziv poznavalcev in kritikov. Ker se ni dobro prodajala, so o njej pisali le najboljši ocenjevalci v specializiranih revijah. Ramsey ni bil nikoli slaven, a je precej zaslužil s skladbo Muskrat Love, ki sta jo Captain and Tennille ponesla celo na lestvice. Če govorimo o teksaških kantavtorjih, po navadi najprej pomislimo na Townesa Van Zandta in Guya Clarka, zato se noben kritik ni mogel izogniti primerjave njihovih plošč in glasbenih slogov. Na Ramseyja so vplivali zelo različni glasbeniki: Woody Guthrie, Jimmie Rodgers in celo Robert Johnson. Ramsey je od vsakega pobral nekaj, pomešal vse vplive in se na že tako dokaj progresivnem prizorišču v Austinu pojavil kot nekaj novega. Clarkove in Van Zandtove pesmi so po mojem mnenju bolj poslušljive in skrbno napisane, Ramsey pa si je pri ustvarjanju in predvsem pri aranžiranju skladb dovolil več umetniške svobode. Skoraj trideset let po nastanku se njegova plošča resnično zdi kot manjkajoči člen, ki dopolnjuje podobo o teksaškem folku in countryju. Glasba Willisa Alana Ramseyja je bogato aranžirana, pesmi so polne črnega humorja, melodije pa spominjajo na tiste z najbolj zahtevnih plošč Leeja Claytona in celo na nekatere spregledane teme country rocka s kalifornijske obale s primesmi psihedeličnega rocka kakšnega Rokyja Ericksona. To je velika in pomembna plošča, ki kar kliče po večkratnem poslušanju in od poslušalca zahteva veliko, saj ne sodi med albume, ki prepričajo ob prvem poslušanju. Willis Alan Ramsey je žal izdal samo ta album. Ko ga je neki novinar vprašal, zakaj nikoli ni posnel druge plošče, mu je odgovoril: "Ali prva ni dovolj dobra?" Med najboljšimi skladbami tega nenavadnega pevca so še Satin Sheets, Ballad Of Spider John in Painted Lady. Če poznate glasbo Lyla Lovetta, vam bo Ramsey hitro zlezel pod kožo, sicer pa se bo treba pri poslušanju bolj potruditi (www.kochint.com).

Jane Weber