Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Marina Žlender
ARNOLD SCHÖNBERG, FRANZ SCHUBERT
Klavierstücke (pianist: Thomas Larcher)
ECM New Series/Statera, 1999
ECM New Series nam tokrat ponuja zanimivo kombinacijo Schubertovih in Schönbergovih del za klavir v izvedbi Thomasa Larcherja. Gre za Tri skladbe za klavir v es-molu, opus št. 946, ki jih je Schubert napisal v letu 1828, njim ob bok pa so postavljene Tri klavirske skladbe opus 11 in Šest malih klavirskih skladb op. 19 Arnolda Schönberga, ki napovedujejo atonalnost kot eno prelomnih novosti 20. stoletja in spadajo med najbolj analizirana klavirska dela.
Če se posvetimo najprej Schönbergovim delom, jih brez težav postavimo v obdobje po koncu 1. svetovne vojne, torej tisto Schönbergovo obdobje, ki napoveduje popoln preobrat v opusu. Naj omenimo, da gre obenem za njegova prva dela za klavir, ki so vsebinsko ključna, izhodiščna za ves njegov klavirski opus. Pomenijo uvod v serialno glasbo, katere strogi princip je Schönberg uvedel v kasnejših delih. Zato jim logično sledi Šest malih klavirskih skladb op. 19.
Prva skladba je najčistejša in najbolj tradicionalna v skupini, vendar pa se v njej kopiči nemalo presenečenj. Najbolj inovativen je sklepni del, saj so v njem uporabljene figure ritmično in harmonično ter melodično zanimive. V njih prebujen stil ostaja vseskozi lasten Schönbergu, je torej prenavljajoč in inovativen, ne glede na to, da ga je v poznejših delih še bolj radikaliziral. Druga skladba je po vsebini bolj razgibana, predvsem pa poslušalca kontrasti presenetijo mnogo bolj neposredno. Glede na to, da je delo nastalo le tri dni po prvem, priča o avtorjevi ustvarjalni moči. Po pričakovanjih je torej najdrznejša prav tretja, tudi kronološko zadnja skladba, ki se ne podreja več predhodni shemi in daje s tem številne nove možnosti in zlasti notranjo svobodo, saj je namenoma netematska, četudi zavestno logično strukturno zgrajena.
Šest malih skladb za klavir je nastalo le nekaj let za prvimi tremi in pomenijo nadaljevanje. Schönberg je v njih še vedno izpostavljal nove možnosti in osvobajal glasbeno govorico v sistem, znotraj katerega dobi vsak ton samostojno vlogo, ki pomensko ni več nujno harmonsko vezana na celoto. Notranja napetost in barvitost, ki ju prinašajo Schönbergove inovacije, sta postali ena od značilnosti glasbe 20. stoletja.
Kot pendan Schönbergovemu delu stojijo Schubertove Skladbe za klavir v es-molu št. 1, 2, in 3, D 946 ter Allegretto v c-molu D 915. Po vsebini in oblikovno ne prinašajo presenečenj, vendar pa je že prva skladba s presenetljivim crescendom nenavadno razgibana. Dinamika in briljanca skladbe kljub vsemu zvenita dokaj klasično racionalno, le srednji del nekoliko omili ta občutek. Če bi glede barvitosti zvoka in oblikovne uravnoteženosti skladbo lahko navezovali na klasično izhodišče, pa se melodično že nagiba v bolj dinamično impulzivnost. Tudi usklajena harmoničnost druge skladbe je dramatično razbita z vložki v c- in as-molu. Podobna je tudi zgradba Tretje skladbe, kjer se harmonskim spremembam pridruži še sinkopiran ritem, ki dodatno poudari dramatično učinkovitost, nato pa se nepričakovano ponovno izteče v temo, zdaj podprto s plesnim ritmom. Inovativna harmonična in melodična razgibanost pomeni odskok od klasičnih prvin v impulzivnejšo, emocionalno izrazitejšo in barvito ter eruptivno glasbo, kakršno prinaša romantika.
Plošča je zanimiv vpogled v inovacije in podoživljanje glasbe preteklih stoletij; o tem bi lahko po prehodu v novo tisočletje še veliko razpravljali. Bolj pomembno je, kako je to doživel in interpretiral pianist Thomas Larcher. Nedvomno barvito in polno, zlasti v Schubertovih delih, medtem ko je Schönbergova obravnaval precej bolj intelektualno in zadržano. To je nenazadnje tudi značilna karakteristika Schönbergovih del, a morda bi si v njih vendarle zaželeli občasno izrazitejše kontrastiranje. Drži slednje: plošča preseneča tudi poslušalca, ki je pripravljen na prehode iz romantičnega v novodobno občutje, četudi gre pri obeh za ekspresivno doživetje. O tem se prepričajte sami!
Marina Žlender