Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: BIGor

SLEAZY SNAILS

Mirovanje

Mega audio, 1999

Še ena vrnitev domačih veteranov! Prežarčeni in oživljeni Sleazy Snails so se povsem upravičeno oglasili z drugim albumom, ki še kako odstopa od vse brozge velike poplave slovenske glasbene produkcije. Ne vem, kje večina vseh teh skupin najde in išče ciljno publiko, in enako se sprašujem tudi o Sleazy Snails. Kljub temu jih težko vtaknemo v prevladujoče domače tokove, morda lahko najdemo edine sogovornike in somišljenike le še pri ljubljanskih Baby Can Dance, s katerimi imajo kopico podobnosti. Sleazy Snails so se vrnili v novi, preoblečeni podobi, ki je v primeri s preteklo temno, že skoraj pretirano mračno postala njeno dobro nasprotje. K temu bistveno prispevata nova pevca, ki sta pravi antipol predhodnemu. Ko se oglasita skupaj in predvsem v moško-ženskem dialogu, razširita domišljijo sprejemanja, bolj kot to pa delata vso godbo veliko bolj zračno in predvsem svetlejšo kot doslej. Sleazy Snails niso toliko sonični, ampak predvsem kozmično široki in sveži. To jih dela drugačne od večine slovenskih izvajalcev, čeprav se jim občasno kolcne po njih. Na vso srečo in veselje pa nas niti za trenutek ne obdarijo s koščki vedno bolj prevladujoče lovšinovsko-sokolovske patetike, ampak z izpovednostjo, ki je razpoznavno samosvoja, nakazujejo, da se naslanjajo na neko drugo tradicijo, ki diši predvsem po kozmičnem rocku v prepletu s poslanstvom večerne megle. »Pograbil bom kitaro in vdrl v tvojo glavo, da boš vedel, kdo sem jaz. Boš izvedel, s kom se igraš.« Kozmiki, vzemite ta namig več kot resno!

BIGor