SONIC YOUTH

Goodbye 20th Century

Sonic Youth Records, 1999

Sonična mladina se je od dvajsetega stoletja poslovila s priredbami avantgardnih skladateljev zadnjih petdesetih let. Če sledimo njihovi seriji samozaloženih plošč, ta poteza niti ne čudi. Smer razvoja je nedvomno kazala v razgradnjo vseh elementov, ki sestavljajo pesem, tako da na koncu ostane le še naključno (?) zaporedje zvokov. Obenem sta se predvsem Thurston Moore in Lee Ranaldo v zadnjih letih posvečala improvizaciji, solistično ali v sodelovanjih; tako sta lahko našla vire novejših zanimanj v delih Georgea Cardewa, Johna Cagea, Jamesa Tenneyja, Steva Reicha in drugih. Vzporedno so se tudi Sonic Youth še bolj odprli, šli v izhodišča, in to jim je omogočilo sprostitev tistih ustvarjalnih sil, ki jih ne morejo sprostiti v korporativnem okolju.

Goodbye 20^th Century je kljub navidezni postranskosti izjemen projekt. Dvojni disk z več kot 100 minutami brezkompromisnih zvočnih raziskovanj so pomagali oblikovali številni gostje, med njimi celo avantgardni skladatelj srednje generacije Christian Wolff. Zraven so skoraj obvezni Jim O’Rourke, pa Christian Marclay z gramofoni, tri naravno ekspresivne krike je izpustila celo najmlajša članica sonične mladine Coco Gordon Moore ... Posebna pozornost je namenjena zvočnim podrobnostim, zasluge nosi veteran Wharton Tiers. Navkljub navidezno popolnoma razpuščenim prispevkom vseh prisotnih je vsaka podrobnost na svojem mestu. Stoji v prostoru in je predvsem slišna.

Glasbene draži se torej skrivajo v skupinskem stremljenju k isti notranji dinamiki skladb. Te so zapisane s posebnimi opisnimi znaki, ki puščajo interpretu največjo možno svobodo. Na primer, Minus Plus Takehise Kosugija je zapisana le s plusi in minusi v nekaj vrsticah, čeprav ne gre za digitalni vzorec. Je le ohlapen napotek, kako naj bi skladbo izvajali. Določena ni niti smer branja zapisa. Ali popolnoma simetrična skladba Jamesa Tenneyja, Having Never Written A Note For Percussion, ki se iz popolne tišine enakomerno stopnjuje do vrhunca belega kitarskega šuma na sredini, da bi v drugi polovici z isto »strmino« padla nazaj v tišino. Še dlje so šli v polurni predelavi Cageove Four, kjer se različni postopki, od skrečanja in repeticije na violini, srečajo z ohlapno kitarsko igro osnovne četverice. Ko pridejo do roba, ko se dokončno zazdi, da ne najdejo nadaljevanja, se oglasi Kim s ponavljajočo vzpodbudo let’s go - in gredo naprej.

Plesali na tole zagotovo ne boste, pozornejšemu poslušalcu pa se zlahka odprejo vprašanja o našem dojemanju in čutenju glasbe. Pravzaprav: do katere stopnje lahko razgradimo glasbene sestavine, da celoto še lahko dojamemo kot glasbo? Če ob teh skrajnih primerih še uživamo, so Sonic Youth dosegli namen.

Janez Golič