BRATKO BIBIČ IN OTTO LECHNER

Cankarjev dom, Ljubljana, 11. 1. 2000

Začetek je bil prava bomba: Otto Lechner je postavil harmoniko na tla in zgolj z rahlim tresenjem meha dosegal pretanjene zvočne učinke instrumenta, ki mu siceršnjo zvočno omejenost odpravljajo predvsem gumbi za registre. Harmonika nas je cvileče in šepetajoče pozdravila ob vstopu v čarni ris okrogle Štihove dvorane.

Sledil je počasen ping-pong: en komad je odigral Bibič, drugega Lechner, potem spet Bibič in spet Lechner, in spet in spet ... Brez presledkov. Brez aplavza. Razen takrat, ko se je glasbenikoma izmenjava ponesrečila. Zadrega. Aplavz. Prelom. In seveda, tu in tam kakšen duet.

Večinoma sta igrala skladbe iz že znanega repertoarja – le nekaj je bilo komadov, ki jih nisem poznal. Všečno, dopadljivo, raznoliko in spretno, vendar ne dovolj dinamično, da bi ves čas navdušeno sledil pretkani zvočni štreni. Dva harmonikarja z zelo različnim osebnim slogom in pristopom se pravzaprav nista dopolnjevala (saj se nasprotja vendar privlačijo, mar ne?), temveč sta godla praktično vsak zase. Na trenutke je bilo videti, kot da hočeta prikriti, da hkrati izvajata solo koncert. Strah, da se iluzija popolnega zvočnega sosledja ne bi porušila, ju je hromil. Kljub uporabljenemu arsenalu Lechnerjevih impulzivnih repeticij in Bibičevih ritmičnih akrobacij. In s premalo vokalne pomoči. Škoda, škoda: Bibič in Lechner sta – vsak solo – zablestela le v po enem vokalnem vložku.

Ko so dozveneli zadnji akordi dodatka, smo se šele ovedli, kaj vse smo dobili v še enem čarovnem harmonikarskem večeru. In kaj bi dobili, če bi se glasbenika povsem prepustila lastnima godbeniškima impulzoma in vrgla pripravljen scenosled na smetišče nekega trenutka.

Rajko Muršič