Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Viva

TERMINAL

Cankarjev dom, Ljubljana, 13. 1. 2000

V zadnjih letih postaja pri nas uporaba živih glasbenikov v gledališke namene za čuda že kar normalna zadeva. Čeprav sem tovrstnemu širjenju kulturnih obzorij čestitala in ga pozdravljala že od prvih korakov (Demolition Group, 2227), sem se v preskakovanje namišljenih rockerskih meja sama odpravila prvič decembra (na hitro pripravljeno sodelovanje Pozorišta Šešira in Štirih pravih dedcev), opogumljena po tej izkušnji pa takoj nato še na glasbeno-plesno predstavo Terminal. Pripravili so jo mladi car slovenskega plesa in koreograf Matjaž Farič ter »njegovi« plesalci in prekmurski rockerji Psycho-Path; izvedli so jo na različnih prizoriščih po Sloveniji, nazadnje v kulturnem »hramu«.

Plesni del predstave se odvija v akvariju, glasba, ki dogajanje narekuje, pa se plete na njegovih štirih robovih: ritmična podlaga basa in bobnov skupaj v enem kotu, kitari pa, tako kot glas, vsaka v svojem. Hrupni rock za zvočno kuliso dogajanja (poročali so, da so ob vstopnici za predstavo obiskovalci dobili tudi čepke za ušesa, kar se v CD ni zgodilo, in prav je tako), po katerem Prekmurci slovijo (še pomnite, ko so jih zlobno označevali za slovenske Sonic Youth?), je kot nalašč (beri: ravno dovolj »neposlušljiva«) glasba za ustvarjanje nadležnih in zoprnih občutij človeka, ujetega v »kletki«. Vanjo se štirje plesalci (2 ženski, 2 moška) lovijo od močno premišljenih humanih stikov do totalnega brezglavega divjanja, ki je, tako poročajo, terjalo tudi žrtev - plesalko, tako da smo januarja predstavo pravzaprav gledali v okrnjeni izvedbi. Psycho-Path drugače kot v polni zasedbi ne bi mogli nastopiti. Pozicija, v kateri so se znašli pri nadvse pomembnem vnosu za funkcioniranje predstave, je povsem drugačna, kot s(m)o je vajeni sicer. Nastop na klasičnem »rockerskem« odru in komunikacijo med nastopajočimi in publiko je tokrat zamenjalo ustvarjanje zvočne podlage na robu vidnega polja občinstva. Igranje inštrumentov na znatni razdalji članov ansambla je zahtevalo strašansko uigranost in perfekcionizem izvedbe, klasični glasbeni repertoar skupine pa se je preoblikoval po nareku gibanja plesnih akterjev. In prav vse je štimalo! Tako močno, da zahtevamo novih izzivov, za obe ustvarjalni strani, pa še zase za povrh.

Viva