Letnik: 2000 | Številka: 2 | Avtor/ica: Marta Pirnar

MIDEM 2000

Cannes, Francija, od 23. 1. do 26. 1. 2000

Človek mora biti pripravljen na vse. Še posebej na tako razvpitih festivalih, kot je canneski Midem. Ampak po izkušnjah s televizijskih Mip-com in Mip-tv bi sklepala, da bo glavni organizator Xavier Roy z ekipo poskrbel za kaj več kot za mamljivo natrpan glasbeni urnik, ki je v štirih dneh na devetih odrih ponudil več kot petindvajset nastopov bolj ali manj (ne)znanih glasbenikov na dan in nekaj skromnih tiskovnih konferenc. Recimo, za osnovne informacije in obrazložitev, zakaj je bil novinarjem kljub dveurnemu čakanju in moledovanju onemogočen vstop na prestižno podelitev NRJ Awards, na kateri se je zbrala svetovna, predvsem pa francoska glasbena mainstream smetana, zakaj nam ni bilo dano videti francoske verzije muzikala Notre Dame de Paris (zadovoljiti smo se morali s skromno enourno angleško verzijo) in zakaj, za božjo voljo, je bilo v najbolj pestri koncertni dvorani prepovedano nekajkrat pritisniti na fotografski sprožilec. Značka z oznako PRESS varnostnikom, malim bogovom v ličnih črnih oblekah, ni prišla do živega, prepirom in pogajanjem ni bilo ne konca ne kraja, nekaterim pa je celo tako prekipelo, da je sredi festivalne palače skorajda prišlo do fizičnega obračuna. Zloba gor ali dol, kakšen škandalček, ki so ga obljubljali nezadovoljni francoski in švicarski novinarji, bi še kako lepo legel na ranjene novinarske duše ...

Pa si letošnjega festivala, po besedah organizatorja najbolj obiskanega in sploh najbolj uspešnega Midema (po naših izkušnjah pa zelo slabo organiziranega), ne bomo zapomnili po omenjenih nevšečnostih, pač pa po nekaj izjemnih presenečenjih, ki so sedla v ušesa, oči in srca vseh ljubiteljev dobrega rocka. Verjetno ne le rocka; vsi, ki prisegajo na kakšno drugo glasbeno zvrst, naj bo dance, reagge, latino, afriška glasba ali pa klasična glasba, so imeli priložnost prisluhniti talentiranim mladim in starim glasbenikom, ki so na festivalu dočakali svojih pet minut za promocijo izdelkov. Med drugim so se na odru zvrstila štiri blesteča afriška imena: Kamerunčan Richard Bona in Senegalci El Hadj N'Diaye, Cheikh Lô in Youssou N'Dour, seveda ena izmed zvezd letošnjega festivala, ki je predstavil najnovejšo ploščo Joko: From Village To Town, za katero je, med drugim, sodeloval tudi s Stingom in Petrom Gabrielom. V promocijskem okviru založbe Mercury Records so na Midemu delo predstavili tudi kolumbijski specialist za salso Yuri Buenaventura, francoski znanec iz ameriškega broadwayskega kluba Marc Laurens in izraelska lepotica Rita, ki je v izraelskih domovih prevzela mesto Ofre Haze, zdaj pa poskuša, tako kot pred leti Haza, z angleškim albumom Time For Peace prodreti tudi na svetovno tržišče. Golo in iz razumljivih razlogov pomanjkljivo naštevanje naj končam s komentarji, ki so zgolj subjektiven, zatorej ozek izbor tistega, kar smo imeli priložnost videti in slišati na letošnjem Midemu.

Women of the Millennium

Juliet Turner, Melissa Reaves, Michelle Sanders, Kathrin Shorr in posebna gostja Ana Egge

Pet mladenk z različnimi glasovnimi sposobnostmi, vse po vrsti pa nadarjene za izjemno čustveno interpretacijo, so s kitaro kot edino spremljavo v intimnem akustičnem ozračju predstavile vsaka svojo glasbeno zgodbo in navdušile do solz. Nedvomna zvezda ženskega nastopa je bila Američanka Melissa Reaves. Nashvillsko usmerjena blues rock umetnica, ljubljenka ameriških countryjevskih radijskih postaj, ne skriva glasovnih potencialov in z nalezljivim energičnim pristopom iz kitare izvleče vse, kar se da izvleči. Podobno moč izraža tudi Irka Juliet Turner, le da njen adut tiči v izjemni, za Irke nasploh značilni čustveni vokalni interpretaciji. Iz duhovitih besednih premorov je zlahka moč razbrati njeno ranljivo, a zato nič manj ambiciozno naravo, ki jo je pripeljala do sodelovanja s tako svetlimi imeni, kot sta Tracy Chapman in Art Garfunkel. Brez dvoma bo na vrata obetajoče glasbene kariere potrkala tudi kakšna glasbena nagrada. Pesem Belfast Central si namreč zasluži vsaj takšno priznanje, kot je doletelo njeno ameriško kolegico Kathrin Shorr. Prestižna nagrada Sammy Cahn Lyricist Award, ki jo je Kathrin dobila leta 1998, je potrdila predvsem njene pesniške sposobnosti, ki so vsekakor največji dragulj njene glasbe. Edina od nastopajočih, ki je kitaro zamenjala za klavir, je Danka Michelle Sanders, ki se je bolj kot za osebnoizpovedne pesmi odločila za človekoljubne pesmi, v katerih ne manjka poziva k miru, ljubezni in pomoči trpečim. Tudi takšne humane prošnje pridejo vedno prav. Še posebej, če jih zapoje ženska z glasom, ki se ga ne bi branila marsikatera vase zagledana pevka (dobro, imen se bomo izognili). Preprosto, lepo in nabito s čustvi.

Watercress

Neumorni Belfastčani z dvema odličnima pevcema, Brianom Actonom in Danom Donnellyjem, so v tradicionalnem irskem in trdem rockovskem primežu popolnoma očarali ne le cannesko občinstvo, pač pa tudi ameriško, kanadsko, skandinavsko in angleško festivalsko občinstvo pred tem. Fantje so navdušili s pesmimi, ki so jih pri lastni založbi Creeping Herb izdali leta 1998 na zgoščenki Bummer (sodelovali so s producentom Jonathanom Barretom, ki je delal tudi s Happy Mondays in Inspiral Carpets), in tudi s kopico priredb; s tem so pokazali, kako raznovrstni glasbeni žanri se zrcalijo v njihovi eklektični kitarski glasbeni mešanici. Od vseh slišanih priredb disco uspešnice I Will Survive Glorie Gaynor je njihova zvenela še najbolj sveže, v trdem rocku pa je zazvenel tudi venček uspešnic izvajalcev, kot so Sister Sledge (We Are Family), Red Hot Chilli Peppers (Give It Away) in Prodigy (ime njihove pesmi mi žal uhaja). Temu se reče zabava!

Jack Lukeman

Še na festivalskih straniščih so viseli letaki, ki so vabili na prvovrstno irsko atrakcijo Jacka Lukemana. Osebno sem se namrdnila ob predstavitvenem hvalospevnem navajanju nekega kritika, da ima tale Jack L glas, ki je »mešanica vseh velikih moških glasov dvajsetega stoletja«. Ampak ... še zdaj me je sram, da sem sploh podvomila v takšno izjavo, ki je, milo rečeno, povsem točna. Komaj sedemindvajsetletni nekdanji mehanik v očetovi garaži Jack L je ne le izvrsten pevec, pred katerim lahko glave sklonita pokojna Elvis in Roy Orbison, pa tudi King in Nick Cave, je pravi performer, ki se zna na odru popolnoma vživeti v »I like boys and I like girls« biseksualca ali pa v nemočnega otroka (Rooftop Lullaby). Glas o njegovem kameleonskem vokalu je že segel čez Atlantik, priljubljen je tudi v Angliji in Franciji, samo vprašanje časa je, kdaj ga bo za svojega sprejelo tudi naše občinstvo. Njegov prvi pravi album Metropolis Blue (poleg tega je z zasedbo Black Romantics leta 1996 izdal še živi album Wax, leto kasneje pa s kitaristom Davidom Constantinom tudi akustičen album Acoustico) je kot nalašč za vse tiste, ki se ne zmenijo za trendovsko glasbo in jim je pri srcu glasbena dediščina, s katero so nam postregli Jacques Brel, Tom Waits in vsa prej omenjena zvezdniška imena.

Vicious Circle

Ne, ne gre za metalce z enakim imenom. Gre za tri nadobudne najstnike iz Somerseta, ki bodo v naslednjem desetletju pisali zgodovino britanskega kitarskega popa. No ja, zdajle bi mi pevec skupine, osemnajstletni Tommy Gleeson očital, da njihova glasba ni pop. Kot je povedal nekaj ur pred nastopom, vzorci njihove glasbe segajo od jazza do rocka – z velikim poudarkom na današnjih velikih glasbenih mainstreamovskih imenih, kot so Corn, Extreme in Metallica. To je še vedno pop, čeprav jih kritiki že primerjajo z novimi Led Zeppelini. Da so fantje pravi »fuckin' superstars«, kot je na koncertu dejal navdušeni angleški novinar, ni bilo razvidno samo iz kakovostne trde kitarske glasbe, pač pa tudi iz Tommyjeve odprte komunikacije z občinstvom in samozavestnega androginega imidža, ki močno spominja na Briana Molka iz Placeba. To je samo točka več - in nikakor manj. Zasedbo dopolnjujeta deška Col Parkinson na basovski kitari in odlični Philip Beaver na bobnih, ki z zrelim virtuoznim obvladanjem inštrumentov obetata Vicious Circle zelo svetlo prihodnost. Brez dvoma najbolj obetavna skupina festivala.

Superstar

Mladim škotskim alternativnim romantikom sicer ne manjka glasbenega znanja in hvalospevnih kritik, malce več optimizma pa jim tudi ne bi škodilo. V izjemno čustvenem glasu pevca Joeja McAlindena je čutiti vpliv Beach Boysov in Beatlov, po monotonosti (pa s tem ne mislim prav nič slabega) pa so zelo blizu Paulu Wellerju. Glasbo bi lahko primerjali še z Radiohead, pa morda z Mercury Rev, čeprav s takimi primerjavami prej delam krivico kot uslugo. V drugačnem razpoloženju (po udarnih in energičnih Vicious Circle smo si želeli samo še bolj udarne Stranglerse), na drugačnem mestu (v naših Križankah bi zveneli čisto drugače) in ob drugi uri (roko na srce, malo pred polnočjo res ni čas za rockovske žalostinke z naslovi, kot so Every Day I Fall Apart) bi jih sprejeli čisto drugače.

The Stranglers

Nedvomno težko pričakovan, najbolj zaželen in najbolj obiskan koncert letošnjega Midema. Stari glasbeni mački med publiko so se obnašali kot otroci, mlajši pa so kot v transu spremljali vsako kretnjo J. J. Burnela, zdaj glavnega promotorja skoraj trideset let stare zasedbe, ki je leta 1990 ostala brez pevca Hugha Cornwella (odločil se je za solo kariero) in v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja z novim kitaristom Johnom Ellisom in pevcem Paulom Robertsom izdala štiri albume ter zabavala Natove vojake na vojnih področjih (tudi v Bosni).

Če mislite, da od starih Stranglersov ni ostal niti »S«, se pošteno motite. Stranglersi so še vedno divji outsiderji, ki znajo poskrbeti za pravo intelektualno rockovsko zabavo. Paul Roberts, ki smo ga na sejmu videvali v strogo poslovni obleki in s kovčkom, se je ob eni uri zjutraj prelevil v pravega rockovskega pevca in vsem dvomljivcem dokazal, da še kako sodi v legendarno stranglersko ligo. Menda zelo pogostih in slavnih »stage divingov« sicer ni izvajal, vsem prisotnim pa je dal vedeti, da ni zgolj Cornwellov nadomestek, pač pa glasbenik, ki je sposoben interpretirati še tako stare in nostalgične komade, kot so Always The Sun, No More Heroes, Nice N'Sleazy, Strange Little Girl, Hanging Around, Midnight Summer Dream in 96 Tears. Klobuk dol!

Je pa res, da bi Golden Brown iz Cornwellovih ust zvenela veliko bolj ... le katero besedo naj uporabim ... stranglersko.

Marta Pirnar